Napisal/a Leo Modrin, v četrtek, 05. feb. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nekoč se je Kraljična sprehajala po obali.
Bila je neskončno osamljena,
s solznimi očmi se je ozirala proti nebu
in rotila zvezde naj ji prinesejo srečo.
Tedaj so se zvezde, ganjene
od teh silnih kraljičinih čustev,
odtrgale od neba
in začele v rojih padati na Zemljo.
Ko so padale skozi zemljin plašč,
so se spremenile v zvezdni prah,
ki je padal v morje in se, še ves vroč,
začel lepiti v zrnate kamne.
Kraljična je pobirala te kamne iz mivke
in jih obračala v svojih rokah.
V soju polne lune je lahko opazovala
na površini kamnov na tisoče podob.
Te podobe so ji govorile o njeni bolečini
in o bolečini vseh ljudi na Zemlji.
Vsak kamen ji je povedal nekaj več o življenju,
o načinu kako se odlepiš od temnih čustev
in začneš spreminjati sebe in ljudi okoli sebe.
Govorili so ji o poti razdajanja svojega časa
in energije v dobro drugih ljudi
in o prečudoviti melodiji zvezd,
ki ob tem zaigra v srcu -
melodija nežnosti, hvaležnosti in ljubezni.
Od tistega večera pa do konca svojih dni
je Kraljična poslušala v svojem srcu to melodijo
in vdano služila svojemu narodu.
Kraj svojega razsvetljenja
je poimenovala Sabunike,
ker sabun pomeni mivka,
»govoreče« kamne
pa je nežno naslavljala
z »moji Sabunčki«.
Epilog:
Angels'll come to bow before the Lovely Queeny.
In my sacred castle I'll make the feast.
Today you are my Beauty
and I am your Beast.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|