Napisal/a idalipa, v ponedeljek, 09. feb. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.
Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.
Propadajoče v prihajajoče sledi:
uničiti, prelisičiti, potvoriti, -
preseči, prepričati, izkričati.
Konec.
Ekstaza blazna, v nič pahujoča,
pretanjeno prežeta z bolečino preteklosti.
Obscesna moč prilagoditve,
prežeta z ledom nad plamenom.
Pretapljanje, in potapljanje,
na krilih spreletanje,
svetlobe obupno iskanje
in vsak dih in vsak izdih
je tih kot senca albatrosova.
- Prirejeno samo za sejme -
bežen trenutek prebliska.
Prepogibanje pritiska,
prekrižarjenje viharjev
- in treskoma pade veja na tla.
Na koncu je vse samo preurejena zabava,
tako zemeljska.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|