Napisal/a idalipa, v ponedeljek, 09. feb. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.

Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.

Propadajoče v prihajajoče sledi:
uničiti, prelisičiti, potvoriti, -
preseči, prepričati, izkričati.
Konec.

Ekstaza blazna, v nič pahujoča,
pretanjeno prežeta z bolečino preteklosti.
Obscesna moč prilagoditve,
prežeta z ledom nad plamenom.

Pretapljanje, in potapljanje,
na krilih spreletanje,
svetlobe obupno iskanje
in vsak dih in vsak izdih
je tih kot senca albatrosova.

- Prirejeno samo za sejme -
bežen trenutek prebliska.

Prepogibanje pritiska,
prekrižarjenje viharjev
- in treskoma pade veja na tla.

Na koncu je vse samo preurejena zabava,
tako zemeljska.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a marlic, v 13-02-2009 17:47, 1. Merilo vsega bogastva sem misli, rime, življenje: kaos      kosti, togota, smrt : tišina   Objavil/a ajda, v 14-02-2009 09:51, 2. Merilo vsega bogatstva sem To mi je še posebaj všeč:    Pretapljanje, in potapljanje,  na krilih spreletanje,  svetlobe obupno iskanje  in vsak dih in vsak izdih  je tih kot senca albatrosova.    Zelo dobro si zapisal na začetku in to nit držal skozi vso pesem:  V meni se pretakajo misli brez reda in  pritajeno popuščajo ekstazi duha,  ki je brezmejna.    Ja, ni kaj, novodobni pesniki, ki kukajo iz zemlje kot pomladanski zvončki in si iščejo prostor na soncu in tako je tudi prav.