| Napisal/a Leo Modrin, v torek, 10. feb. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
... Čutil sem, da bi mi ta drug kamen pokazal pot v globine moje duše.
Razočaran sem se ulegel na blazino in se zazrl v sinje nebo.
Na vsej širni modrini je plaval le en sam bel oblak, ki je prav v tistem
trenutku pridobil podobo, presenetljivo podobno konju v galopu: v
vetru mu je plapolala dolga griva in zadaj ponosno dvignjeni rep.
Rekel sem ženi : » Glej kako lep simbol za veter Burin, ki jo
»reže« dol od Velebita proti morju ». Zvečer smo se ob siju polne lune
sprehodili po obali. V sebi sem čutil prijeten nemir ; slutil sem, da
mi bo naslednji dan prinesel novo darilo.
Naslednjega jutra je bilo morje »čista bonaca«, kar pomeni: morska
površina brez najmanjšega valovčka, zrak pa brez najnežnejše sapice.
Kot, da narava čaka na rojstvo novega trenutka, na davni pok Big Bang,
ko se bo zopet rodilo novo Vesolje. Ulegel sem se na plažo in svoje
telo prepustil toploti sonca. Svoje misli sem potopil v branje neke
knjige.
Čez čas sem zaslišal glas svojega sina: » Oči, poglej ta kamen, mogoče
je ta tisti Bratec ?«.
V tistem trenutku, ko mi je sinko izročil novega Sabunčka,
nas je nenadoma oblil močan sunek vetra in to brez
kakršnega koli nežnejšega uvoda.
» Brez dvoma, to bo ta Dvojček« sem
pomislil in se hkrati čudil sebi kako sem se uspel kot otrok
prepustiti toku žive pravljice, ki se je bila dogajala tu in zdaj.
To čudovito možnost, ki nam jo podarja narava, z vsemi neštetimi
variantami sočasnih dogodkov, bi si lahko kdaj pa kdaj dovolili
opaziti in uporabiti v korist svojega osebnostnega razvoja. To
bogastvo simbolike v naravi je opazil tudi znameniti psihoanalitik
Carl Gustav Jung in jo opisal kot princip sinhronicitete.
V svoji avtobiografiji Spomini, sanje, misli je Jung napisal, da si ljudje
lahko osmislimo svoje življenje, če čutimo, da smo igralci v božanski
drami življenja, ki je polna simbolike.
Torej, v roki sem držal Sabunčka, ki naj bi nosil podobe, ki bodo
razjasnile pot do mojega duhovnega razsvetlenja. To razsvetlenje bo
nekoč prišlo »kot konj v galopu, kot veter Burin z bregov«.
Že po nekaj obratih sem na površini kamna opazil obraz brez oči; namesto
dveh oči je imel na sredini čela vdrtino, ki sem jo prepoznal kot
»Tretje oko« ali »Duhovno oko«. Znano mi je bilo namreč, da indijska
jogijska literatura govori o duhovnem razsvetlenju kot o »odpiranju
tretjega očesa«, ki zre v notranji duhovni univerzum človeka.
Toda ta ista literatura tudi svari pred iskanjem hitrega, instant
razsvetlenja, ki lahko povzroči motnje v duševnem zdravju človeka.
Prepoznati je treba individualne ovire na tej poti, jih počasi in
previdno premagovati, kar ponavadi zahteva čas celega življenja.
Obračal sem naprej ta »kamen modrosti« in iskal še kakšen namig , še
kakšen simbol.
Čez čas sem opazil stilizirano silhueto človeka, ki mu raste iz
predela trebuha velikanska roža. Glede na to, da sem bil miselno že
vtirjen na izrazoslovju vzhodnjaške modrosti, sem omenjeno »rožo«
takoj prepoznal kot tretji energijski center človeka ali kot Manipura
ali Solarni pleksus čakro.
Ta trebušna čakra je lahko izrazito povečana in prenapeta zaradi vpliva
nekultiviranih čustev. To sporočilo je bilo tako preprosto, a vendar nasičeno s toliko resnice, da me je popolnoma prevzelo. Da, vedno bo veljalo, in to resnično za vsakega človeka, da mora ob iskanju svojega notranjega miru,uravnotežiti svoja čustva in vedenje v zunanjem svetu, med svojimi ljudmi.
Razsvetlenje se zgodi šele potem, ko se meditacija oplemeniti
s služenjem v dobro svetu in ljudem okoli sebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
