Napisal/a duovox, v četrtek, 12. feb. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Dan kot drugi.
Bilo je jutro, nato dan,
prišla je noč in spet se ponavlja....
Izginjajo dan za dnevom, kar ni jih več.
Kakšen dan za seboj pusti pečat,
prijetno ali manj prijetno izkušnjo,
Je bolj vesel, manj, žalosten, boleč.
Vsak minuli dan je bi poseben, drugačen.
Toda dnevi izginjajo, pokrije jih nov,
včasih poln pričakovanj, veselja,
ali pa ga pričakujemo s tesnobo,
si želimo, da ga najhitreje pozabimo,
ga odrinemo v pozabo.
In vendar, takšen napravi vtis,
nas zaznamuje, utrjuje, žene naprej '
Ko spoznamo bolečino, iščemo izhod,
pa čeprav v ljubezni, bolezni,
med ljudmi, ki jih imamo radi,
tistimi, ki jim zaupamo, so nam dragi,
ljudmi, ki jih srečujemo, občutimo njihovo bolečino,
zato ločimo dobro od zla, to čutimo,
tudi tisto, česar ne smemu zaželeti drugim.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|