Jadro pluje mi samotno,
išče pot si v daljne kraje,
da zgrešilo bi, sramotno,
ne preneslo bi izdaje.

Jadro pluje mi samotno,
ljubi razbesnjeni ocean,

da le ne gre v smer nasprotno,
da bi našlo lep pristan.

Jadro pluje mi samotno,
tiho in zelo nesrečno,
morje kalno je in motno,
v dalji vidi luč se večno.

Jadro pluje mi samotno,
ni mu všeč, kam pot ga vodi,
upor začenja zdaj togotno,
ne bo se vdalo tej usodi.

Jadro pluje mi samotno,
morda res ni več belo,
a reže v val svobodno,
gre, kamor je srce velelo!

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---