Napisal/a Morphe, v torek, 17. feb. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Raztreščim s kladivom besedni trup,
da izkoreninim ta smrdljivi strup
in jutranji zarji odvzamem njen sijaj
v globokem morju uničim ji preklet smehljaj.
Zrušim jim visok nasmeh
izbrišem žgoč pogled v očeh,
pribijem jim črke na razpelo,
da bi besedam bistvo ovenelo.
Okoli vratu z bodečo žico obdan
v globokem spancu iščem strašen dan
praskam, brcam, jokam in kričim
od vseh gibov izmučen obležim.
Beseda dolga, prazna in razbita
brez bistva, izpraznjeno ubita,
legla je na mojo dlan,
mirno segla sva na drugo stran.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|