Napisal/a Morphe, v torek, 17. feb. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V mislih vse se pozabljeno umika...
S tvojih las, z dišave tvoje podobe
plavajoča iskra tope gnilobe
odnaša mehkost tvojega dotika.

Razbit in zavržen kot bleduh bledim...
Kot mrtvecu mi neskončno sred trga
izpira smrdljivost blenasta prha
da zadnjič vse čute v tebi zbudim.

Srce nôči grozljive sape kuje
morje neskončnem ognju šepeta:
»vsak korak neznan, vse čutilom tuje.«

Želja! Prazen dih dolgo noč prebuja.
In obraz tvoj, zdaj šal čiste ljubezni
ovija vrat kot vzrok žgoče bolezni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)