Zgodba o kamnih in metuljih, 4 | Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Objavil/a Leo Modrin, v 17-04-2009 18:09,

2. Deževna ptica

RESNIČNA PRAVLJICA O DEŽEVNI PTICI

Tako so se letošnje ( 2004) počitnice na morju odvijale na otoku Murter. Tam nas je pričakala peklenska vročina in kolonija komarjev. Otok Murter in mesto Murter sta bila res naša tortura: še nikoli nam ni bilo na dopustu tako zoprno – otroka sta bila težavna, midva z ženo pa tečna. Hvala bogu, da ima Murter morje, lepo okolico in pa, predvsem, nenehno pihljanje prijaznih sapic. Žal naš apartma ni bil v senci, tako kot so nam obljubili v turistični agenciji, zato smo se v njem kuhali kar v lastnem potu. Domačini so sicer citirali vremenarje, ki so baje govorili o rahli ohladitvi, ki pa naj bi sledila čez nekaj dni, potem pa so to obljubo premaknili še za nekaj dni naprej.

Moja žena je vedno težje prenašala vročino, ponoči pa je vedno manj spala. Povrh vsega je neko noč še sanjala čudne sanje o svoji prijateljici, ki je pred meseci umrla na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Človek bi pomislil, da ime Murter kar pristaja takšnim morbidnim sanjam. Žena me je prosila naj jo z nihalom »pogledam«, da bi morda ugotovil zakaj je sanjala tako težke sanje. Izkazalo se je, da se je nanjo prilepila astralna luščina pra- inkarnacije omenjene prijateljice, ki je živela v teh krajih in v stoletjih nakopičila ogromno negativne čustvene energije. Ta astralna ovojnica je imela v svojem jedru tudi čustvo zamere do Janjine inkarnacijske prednice. Ker Janje nisem želel vpletati v zadevo, sem raje sam navezal stik s to astralno luščino in ji ponižno razložil, da se sedaj trudimo biti boljši. V imenu Janje sem jo prosil odpuščanja in upal, da bo to zadostovalo. Zdelo se mi je, da je bila astralna luščina zadovoljna z mojim pristopom, zato sem jo že hotel vprašati kaj si želi sedaj. V istem momentu sem »slučajno« pogledal v dno šalice iz katere sem popil jutranjo kavo: tam sem opazil teman oblak, ki je spuščal obilen dež v morje. Pomislil sem, da bi luščina morda želela sodelovati pri plesu za dež, ki ga morda že izvajajo vodne in zračne vile. To se je tudi zgodilo – odrešena astralna ovojnica se je dvignila v nebo in svojo energijo predala v vrtinec transformacije, ki je že zbiral oblake v »zrcalnem« svetu.

Obšla me je silna želja, da bi tudi jaz sodeloval pri tem plesu za dež. Vizualiziral sem celotno dogajanje: kako se začno zbirati meglice, ki se počasi vrtinčijo v krog; nato nastajajo temnejši oblaki in na koncu odrešilni dež, ki moči žejno zemljo in osveži izmučene rastline, živali in ljudi. Po moji teoriji, duhovna bitja sicer ne morejo direktno vplivati na dogajanje v materialnem svetu; njihov vztrajni trud ustvari le »matrico« dogodka, ki se lahko prezrcali v dogajanje v materialnem svetu, ki je v svoji osnovi slučajnostne narave. Vremenski dogodki so v precejšni meri tudi slučajnostni, zato vodne in zračne vile nenehno opravljajo svojo službo klicanja dežja, zlasti še tedaj, ko postaja neznosno vroče in suho – tako kot je bilo tiste dni na otoku Murter.

Istega dne popoldne se je iz smeri celine začela širiti proti morju koprena meglic, za njimi pa na treh krajih že prave gore oblakov. Mi smo bili na mestni plaži, kjer smo, kot veliko drugih ljudi, iskali osvežitve v morju. Tedaj sem na nebu prvič opazil Deževno ptico, ki se je dokaj razločno pokazala v obliki formacije sivkastih oblakov. Ta skrivnostni orel je kmalu izgubil svoje obrise, ostal pa bo v mojem spominu in v spominu moje kamere. Kamera pa je tudi zabeležila »tatoo orla«, ki je, še pred pojavom Deževnega orla, našel svoje mesto na koži nadlakti mojega sina Klemena. Proti večeru je oblake razpihal veter, toda neutrudne vile so brez prestanka plesale naprej.

Naslednjega dne, v soboto dopoldne, smo se kopali na plaži Čigrađa. Tokrat so se meglice pripodile že okoli poldneva in nad otokom spletle bel kolobar. Odplaval sem na sredino zalivčka kjer mi je na misel prišel refren nekakšne pesmi in se ponavljal kot nekakšna pokvarjena plošča: »I believe in feries, I believe in feries, ...«. Spomnil sem se na film o Petru Panu in njegovi vili Zvončici, ki jo je iz spanja smrti zbudilo mrmranje neštetih ljudi po svetu, ki so nevede ponavljali isti stih: » Verjamem v vile, verjamem v vile, ...«. Pomislil sem, da sem na tem otoku verjetno edini norec, ki verjame, da obstajajo vile, ki bodo naredile dež. Ostareli gospod, ki živi v hišici v bližini našega apartmaja, je zbiranje oblakov komentiral tako: Da, bo nekaj osvežitve, toda dež bo le nekje v Gorskem kotarju. Tu, na Murterju, dežja ni bilo že dva meseca in otočani ne verjamejo v njega. Tistega dopoldneva se je zopet prikazala Deževna ptica na nebu, potem pa so oblaki zopet izginili. Na plaži, preden smo se šli skriti v apartma pred najhujšo vročino, mi je na roko sedla velika žuželka, podobna vodnemu pastirju. Zazdelo se mi je, da mi s tem dogodkom vile sporočajo naj verjamem in naj čakam.

Popoldne smo bili zopet na mestni plaži. Z mojim, leto in pol starim, sinom T. sva šla na sprehod po betonskih ploščah ob plaži. Na tleh sva zagledala pisanega kraljevega metulja in Tej se je takoj želel igrati z njim. Otrok je nerodno tekal za njim, metulj pa je vsakič zbežal, zaokrožil in se zopet usedel v bližini na tla....
.....
.....
..... Pomislil sem, da je vse to dogajanje na otoku Murter le priprava, nekakšna generalka, za glavni dogodek v mestu Zadar. Ob tej moji misli je metuljček, kot pokošen, padel navzdol in se še ujel na mojem trebuhu. Vedel sem, da je z njim konec. Položil sem ga na plitek krožnik in mu s prstom približal kapljico osladkane vode. V tej kapljici je bila tudi raztopljena esenca Walnut-a, Bachovega cvetličnega zdravila za lažji prehod iz enega stanja v drugega, iz ene kvalitete v drugo. Iz dna srca sem se zahvalil metuljčku za dragoceno darilo.

Večer je zopet privabil luno, ki je že skoraj dobila svoj najbolj polni obraz. Izza Kornatov in iz smeri Zadra pa so se začeli zbirati temni oblaki. Kmalu se je začelo še bliskati v daljavi. Čez čas je bilo tudi nebo nad Murterjem popolnoma prekrito s težkimi, črnimi vodonosci. V temni noči se je ulil dež in potem je deževalo, in deževalo, deževalo, ...

GREMO DOMOV

V sobotni noči je torej začelo deževati, oblačno vreme je bilo tudi v torek, ko smo šli na »duhovni« izlet v Zadar. Lastnik hiše v katerem je bil naš apartma je priznal, da se je prav razveselil tega poslabšanja vremena z ohladitvijo. Skomignil je z rameni in komentiral: » Pač, tokrat je le prišel ciklon tako nizko do nas. Sicer ni bilo nujno, da bi se to zgodilo, a je dobro, da se je. Ta ohladitev me je dobesedno rešila zdravstvenih težav.«. Ohladitev je bila res izdatna, burja je tako ohladila morje, da čez nekaj dni človek ni bil čisto gotov ali se kopa v morju ali pa morda v reki.

Danes, v petek popoldne, se kot vsak dan zbirajo oblaki. Prvič te dni je bilo dopoldne skoraj brez oblačka – saj to ni niti čudno, ker bo jutri 31.julija 2004 polna luna. Jutri bomo že doma in bomo prisostvovali krstu, in birmi obenem, naše prijateljice D.. Sedim v sobi in poslušam kako burja brije skozi špranje in ustvarja značilne zvoke tuljenja. Pomislim, tako kot je Markova skupina spuščala predirljive glasove med zdravljenjem Zadra, tako tudi narava poskuša sama zdraviti svoje bolno energijsko tkivo.

Pripravljam se na potovanje domov, v meni pa vstaja čuden občutek, da tudi polna luna ne bo za dolgo izboljšala vremena – zdi se mi, da bo vsak popoldan ali zvečer veter prinesel oblake, vodne in zračne vile pa bodo še kar naprej plesale in vabile ostarele astralne lupine v vrtinec oproščanja in osvoboditve. Plaz čiščenja energijskega tkiva se je sprožil. Energijski zaščitnik teh krajev pričakuje, da bodo tudi sedanji ljudje začeli oproščati - pričakuje, da bodo nekoč zopet vrnili krilatega leva na svoje mesto; bojim pa se, da bo do tistega dneva vreme takšno kot je bilo zadnje dni, pa čeprav še sto let...

Spoštovani