Napisal/a tomm, v sreda, 25. feb. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Vesolje se vame v slapu preliva
nešteto občutij pritiska na me,
a jaz nemočen poslušen vsemu,
postajam vse drugo, samo človek ne.
Nisem edini, vsi smo vpleteni
enaki med sabo krivih želja,
mnogi med nami tegá ne priznajo,
zato jim usoda miru ne da.
Kaj delaš misel, poslanka človeštva
zakaj ne razkriješ vseh svojih moči,
si končno spoznala kdo naj te vodi,
čakaš da vest te vso obudi.
Kdor se sestavi iz iskre nebeške
ta spoji sebe z esenco Boga,
um le pomaga k temu spoznanju,
le tako se bom rešil svoj'ga pekla.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|