Napisal/a bladerunner, v petek, 06. mar. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Objemajo me mehke lovke melanholije.
Sestavljen iz sanj iz besed in iz žil.
Kako lahko postaneš majhen nekdo, ki se skrije?
Da ga nikdar več ne vidiš? Ni bil?

Dvigam dlani in porivam težka vrata strasti.
Tečaji ječijo. Tla so iz brazd. Veter iz svile.
Vihar se dviga in pada. Zvezde so sli.
Nosijo lastno preteklost na krhkih osteh bližine.

Na levi in desni se kopičijo trupla.
Brez dotika jekla jih je pokončal in upepelil.
Sestavljen iz vzmeti in kazalcev in upa,
da bo obstal nekoč. A je lažniv.

Prekrasno je upepeliti lastno minljivost.
Omamno je izginiti in vedeti, da ni noči.
Vihar se dviga in pada. Ranljivost,
poganja kazalce, navija vzmeti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 11-03-2009 21:49, 1. Ranljivost tole še posebaj všeč:  Prekrasno je upepeliti lastno minljivost.  Omamno je izginiti in vedeti, da ni noči.  Vihar se dviga in pada. Ranljivost,  poganja kazalce, navija vzmeti.     lp, ajda   Objavil/a bladerunner, v 12-03-2009 17:40, 2. ranljivost hvala ajda. lepo je slišati vzpodbudno besedo     tehle par skromnih verzov se je začelo z mislijo na zatajevano strast in potem je odneslo vse skupaj v metaforo minljivosti časa ki vsej tej "kolobociji" čustev da še posebej unikaten prizvok.