Napisal/a bladerunner, v ponedeljek, 16. mar. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Želim si sanjati medvedka iz pliša,
ki se prenajeda medice in tačke
kosmate steguje prek jase, kjer hiša
iz brun ob potočku namaka oblačke
v odsev svoj in poleg odseva ležijo
nečimrni, strti kristalčki zrcala.
V odsevu sled vile, za vilo stojijo
princeske. A le katera je prava?
Želim si sanjati cvetlico odseva,
kako se vzpenja in pleza in vije.
Prek lica zre rože brezčasna lepota,
vrtinec dišav je kot plašč domišljije.
Nad glavo je mreža iz listja in žarkov
ujetih v mrežo, med prsti drsijo,
odbleski poletja in vesla iz parkov,
iz čolnov na vodi, prek kapljic brzijo
dlani in telesa, votla ozka plovila.
Dežniček bel brani polt belo, belina
krinoline, klobučka, pod steznikom svila,
še zamah in že izgine čolnič. Spet tišina.
Želim si sanjati orjaške pečine
in škrata iz samih stoletij in praha,
kako se spreminja v stebrič iz soline
in voda kako ta stebrič, tega škrata,
objema in liže in spet se umika,
pečina ostaja kot čas izven časa,
naenkrat stebrič ni stebrič več, oblika,
od blizu in daleč ima oči škrata.
Želim si sanjati pesem daljne nevihte,
njene verze iz strel iz dežja in iz vonja,
po ozonu in strahu pred udarcem iz čiste
energije, kot pika na koncu obzorja.
In pride tišina in plišast medvedek,
premočen, na hrbtu leži, zre v sanje.
Cvetlica odseva kot škrat iz stoletij
šumi in se ziba. Nagiba se nadenj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|