So čudne misli mi rojile,
sem vedno z njimi imel križ
kako se bo nadaljevalo
saj vidim v sebi vse navzkriž.

Na stolpu iz polen stojim

in nobeno me več ne moti.
Vsem, ki so prispevali gradbeni material:
Hvala za nova obzorja.

Zalost ni veselje,
prej obup in kup nerazvitih obljub.

Poskusiti jo je lahko,
a upreti se ji in se ji ne predati
je tezj...

Spet
sem se zaljubila
do konca življenja.

Kako ti je ime,
bronasti vojak?
Si Janko, Stanko, Branko?

Kaj strmiš,
bronasti vojak?
Beri dalje...

Ne boš izvedela,
kaj s teboj sem počel.
Ne boš izvedela,
v sanjah sem te slačil.

Superjunakinja mojih sanj, Beri dalje...

Do you hear my laugh, when you
come near?
Do you see a spark in my eyes,
when you look at me?
Do you feel the shivers...

Žarek, le išči si svoj obljubljen
prostor, da ne boš taval izgubljen
v senci prerano obupanih,
vseh malih pozor...

Ko pride čas, trenutek poželenja
se ljubezen v sleherno bitje vseli
takrat prihaja želja prav iz duše,
ki jo du...

Nekateri ljudje so kar tako,
malo važni, afnavi pa so...
v uradih kjer pohlevno čakamo,
premetavajo papirje, pomembne,
...