Napisal/a isoncek, v nedelja, 29. mar. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Stoji in počaka,
nato prikoraka.
Preskoči ogrado,
obkroži livado,
pomisli na včeraj-
tako kot je zmeraj.
Zapoje igrivo,
razmrši si grivo,
zasope v oblake,
ustavi korake,
poseže po svodu,
nebesnem obodu.
Poboža nam lica
in prhne kot ptica,
za soncem se skrije,
v potoku umije
zaspane junake.
Preganjane spake
pretvori v vile,
ki so pozabile,
da enkrat na leto,
od stvarstva prevzeto,
se brhka pojavi,
za zimo pospravi.
Nasuje stolp upov
in čista, brez strupov
nakaže obrat.
Že diha, že širi dan,
žvižga pomlad.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|