Napisal/a sanns, v petek, 17. apr. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina je lepa podlaga
za dogajanje v moji sobi,
ki seva skozi okno.

Zazrem se resno v svoje oči.
Pogleda ne odmaknem niti za ped,
čeprav telo večkrat skoraj klecne,
prvič, brez krivde ali dvoma. Potem, še vedno resno,
pogledam, pregledam obraz,
ta odsev, ki me gleda,
pregleduje in preiskuje
in nazadnje pogled spustim
v knjige na prepolni mizi,
na kup olupkov
in brlečih misli.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)