Napisal/a Ilidian, v sobota, 02. maj 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Zakaj ljudi sovražim,vam povem,
čeprav priznam, da točno sam ne vem;
a znane so mi misli ki roje
po glavi, ko med njimi sem nekje;
nagnusne kepe kože in mesa,
sluzi, kocin, vsega odvratnega;
Od njih vali se smrad gnijoče sle,
kadeč iz ust in lukenj drugih še;
zobje rumeni, ki sesajo dim,
besede zoprne kričijo in,
naj človek miren bo, kot možno le,
še vedno v njem nad njimi bes zavre.
A to najhuje ni, ta vidni gnoj,
ta smrad in mast, razpadajoči znoj;
kar gnusi se mi v duše dno zares,
je globlje od nagnusnosti teles.
Pokvarjenost neskončna je ljudi,
kar jezo še dokončno razplamti;
Glasni, zoprni glasovi smeha,
zlobnega in črnega kot greha,
ki ne meni se za solze drugih,
srd zavrejo po telesa udih;
In še zahrbtonst ki do drugih si,
pot išče iz globin skozi oči,
ki skrivajo s težavo le to zlo,
in le kdor vidi duši res v dno,
ga prepozna in k sebi ne pusti.
A kar najhuje je, da čisto vsi,
in naj ta pesem bo vam za dokaz,
da sem med vsemi temi tudi jaz,
krivimo druge tudi za stvari,
ki nismo čisti jih nikdar bili;
ki jih počnemo in še vemo ne,
da so pri njih, od nas obtožene.
Tako se vprašam, ali vsak od nas,
pod vidnim skriva še en skrit obraz
in če zares obtožbe moje te,
so kakorkoli upravičene,
ali nesmiselen prav vsak je stok,
in vseh kar nas je zemlje te otrok,
mrzi enako vsakega in vse,
in to sovraštvo brez pomena je?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|