- | Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Objavil/a ajda, v 20-05-2009 20:11,

1. Ploščice moje terase

Še so bela jutra ...
bela kot prazno nebo ...

pesem, ki kar kriči po nadaljevanju, kot da bi jo presekal na silo in ji ne pustil dokončati, v kar te je vpletla in pustila prazno nebo, ja, to je le jutro in mislim, da se z jutrom ne konča hladen dotik ploščic tvoje terase.

lp, ajda

Objavil/a tomm, v 21-05-2009 06:43,

2. Ploščice moje terase

Spomini, spomini občutij, ki so ostali in oživljajo samoto dneva prelito po naših srcih, ki preživljamo slične trenutke zalivajoč dušo z okusom istega vina nekega časa, ki je kot komet nebo, pretresel naše upe in telo. Ne vidim potrebe po nadaljevanju Ajda, saj je pesnik izrekel v svojih občutkih kaj ga zdaj po vsem nekdanjem času preveva in žalosti. Tomi

Objavil/a totalni_pesnik, v 21-05-2009 08:16,

3. Vejice in take reči

Še bela so jutra, prav tako, kot so bila nekoč,
ko si vstopila čez jutranjo
zarjo na ploščice moje terase.
In tudi če bi hotel vedeti, zakaj se je zgodilo
vse, kar se je moralo, in vse, kar nisem niti slutil,
se bo vseeno težko prebudilo
tisto nekaj, kar sem izgubil.

In še so neonsko vijolična ozračja mest, ki jih
nisem obiskal,
ker sem tisti čas s tabo iskal
- nekaj rožic na polju toskanskih zelenic,
- nekaj poezije v deželi francoskih provinc ...

Še so bela jutra ... čeprav so nekoliko hladnejša in ozebline
ne ogreje niti vince sladko,
prav kot nekoč so bela vsa tista jutra
- bela kot prazno nebo.

Malo več discipline pri ločilih, gospod Sinatra. Manjkajoče vejice, manjkajoči presledki, odvečna ločila - vse to dela pesem, kot da je ušiva.

Dela vam težave zanikani predmet, ker bi moralo biti "česar nisem niti slutil" in "ozeblin ne ogreje" - domnevam da ne gre za ednino.

Še bi morali razmisliti o verzu, kajti ne gradite ga niti na stalni dolžini in niti na rimi, tako da ni razloga prenašati besede, ki so del sintagme, v naslednjo vrstico: "zakaj se je zgodilo // vse". ali "ozračja mest, ki jih // nisem obiskal". Enjambement ima svoja pravila. Ker gradite drugod verz na tem, da je pomensko zaključen, kot je

ker sem tisti čas s tabo iskal
- nekaj rožic na polju toskanskih zelenic,
- nekaj poezije v deželi francoskih provinc ...

ta neurejenost moti. Konec verza je vedno pomensko obtežen in tam bralec avtomatsko dodaja pomene, ki pa jih pri vas potem nadaljnje branje zanika. Tako pesem postaja neskladna.

Sicer pa je pesem v celoti zaključen med dvema frazama o belem jutru in praznem nebu. Morda potek motijo takšne stvari kot "vstopila čez jutranjo / zarjo na ploščice moje terase" - vstopiti na? Povsem zadostuje stopiti. Povsem odveč so "nekoliko hladnejša", ko pa to rečemo preprosto - hladnejša. In "prav kot nekoč" - čisto zadostuje kot nekoč. To so vdori vsakdanjega govora (tudi "ploščice moje terase"), ki se jih splača odpraviti in potem je pesem lepa in ji nič ne manjka.

Nekaj tudi o Ajdinem komentarju. Res si ne morem kaj, da mi kdaj ne bi bilo zoprno njeno pokroviteljstvo, vendar gre tu za nekaj več. Pesem je pesem, ni tolažba za ljubezensko nesrečo. Niti ne mislim, da si to avtor želi. Pesem se začne s prvo besedo in se z zadnjo konča in tu se lepo konča s frazo (metaforo) o praznem nebu. Pesem nima več nobenega stika z avtorjem, potem ko jo je napisal. Nesmiselno je govoriti avtorju: "Hej, saj še ni konec vsega, če te je pustila ženska!" Zdaj je naenkrat poudarek na pesmi kot čustvenem izrazu. Vendar gre samo za jezik. Ta pa govori, da je avtor izgubil "nekaj" in ne "nekoga". To pa bistveno premika pesem s čustev na nekaj drugega.

Objavil/a magic, v 21-05-2009 13:57,

4. ploščice moje terase

Meni se zdi pesem super, z vsemi majhnimi napakami vred. Tudi meni se ne zdi, da bi pesem rabila nadaljevanje, všeč mi je taka kot je. Se mi pa zdi, da je ta 'nekaj'pravzaprav nekdo.

Objavil/a ajda, v 21-05-2009 14:21,

5. Ploščice ...

Včasih človek misli, da napiše tako, da je razumljivo, očitno pa temu ni tako.
V svojem komentarju nisem govorila, da pesmi kaj manjka in da bi jo moral avtor dopolniti kot je bilo razumljeno od komentatorjev. Napisala sem, da se je začelo in končalo z jutrom in da bi to nadaljevanje, ki sem ga imela v mislih, morda prinesel večer. Kot je v svojem komentarju zapisala ketti ket, tudi jaz nisem gledala, kje manjka kakšno ločilo, ker pri pesmi, ki te posrka vase, to nenazadnje ni na prvem mestu, oz. prioritetno pri komentarju, ker Sinatra še kako dobro ve , kako se stvarem streže

. To je moje razmišljanje in ne vem kje je tu zaznati pokroviteljstvo, katerega je odkril totalni. Sicer pa, vsak ima svoj pogled na napisano in mislim, da je smisel komentarjev komentirati pesem in ne komentatorja, če prav razumem pravila.

lp, ajda

Objavil/a Sinatra, v 21-05-2009 22:25,

6. Čista

Pravila so za bedake. Srca za pogumne. In verzi za tiste ki berejo. Interpretacija pa je stvar napuha. Ni je slovnice, ni ga pravila, ni ga smotra in na žalost ne bsede, ki bi povzela "poezijo". Je to kar je in brez omejitev. Šele ko razumeš omejitve si lahko privoščiš, da jih ovržeš...

Kdor dojema dojema kdor pa ne pač je lahko srečen.

S

Objavil/a sanns, v 25-05-2009 21:47,

7. ploščice moje terase

Sinatra, čeprav dojemam tvoje mišljenje v zgornjem komentarju, mislim, da poceni zgubljaš svojo verodostojnost pri bralcu, namesto da bi jezik uporabil sebi v prid; vejice ponekod so, ponekod jih pa ni: to je površnost. Pesem kot celota pa mi je všeč, še posebej belina na koncu, ki čudno pobarva vzdušje. Spominja na Janeza Menarta.
Respect totalnemu_pesniku za zelo konstruktiven komentar.

Objavil/a Sinatra, v 02-06-2009 15:25,

8. Prav !

Ja prav sanns...lahko rečem prav, ne morem pa popraviti. NIČESAR. Ne morem. My prob. What can I do??? NOTHING.

Objavil/a ajda, v 21-06-2009 11:14,

9. cvetke ...

še totalni

Objavil/a totalni_pesnik, v 22-06-2009 06:57,

10. Tisto je bil samo odgovor na vaši ravni,

Joj, Ajda, tisto sploh ni bila žalitev. Potem ko ste začeli "špukati" in "onanirati", sem vam odgovoril, tako kot bonton zahteva - v vašem jeziku. To je komunikacija, Ajda, ne žalitev.

Glede anonimnosti pa: Danes je v Sloveniji 570 Ajd, polovica jih piše pesmi. Pred štiridesetimi leti bi se težko skrili, danes pa je ime Ajda kliše.

Moj ugovor zoper vašo oceno "pesem, ki kar kriči po nadaljevanju, kot da bi jo presekal na silo in ji ne pustil dokončati" pa še vedno velja. Pesem je gotova, zaokrožena, z napakami, a vendar končana. Gre za strokovno oceno, ki sem jo tudi podkrepil.

Meni se ne da prepirati, se pa rad pogovarjam o pesmih. Tudi polemiziram. Če pa nekdo ne loči pogovora o pesmi in osebnega prepira, če kritiko vzame kot osebno žalitev, se stvar zaplete, kot se je. Meni je vseeno, če Ajda noče več govoriti z mano, bom še vedno bral njene pesmi in tudi kaj pripomnil, če se mi mo dalo.