Napisal/a DoDo, v nedelja, 24. maj 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Misel na tebe me prebudi, sreča se znova nasmiha mi, moje srce ogrel si mi ti, tvoj obraz mi dan razjasni. Ljubim te bolj kot je nebo visoko, ljubim te bolj kot je morje globoko, do tebe ljubezen moja nima meja, rada te imam iz dna srca. Na usta me poljubi, objemi močno na uho mi prišepni da tudi ti čutiš tako, prisezi mi srčno da to niso laži, da moja se duša lahko veseli.

Ker jaz brez tebe nisem nič in se počutim kot ranjen ptič, ki ne more letet in ne more živet, zato tudi jaz brez tebe hočem umret. A pride ta čas in me zapustiš, v moje srce mi luknjo narediš, v meni odmeva praznina grozna, vem, ura, da ti to povem je pozna. Mogoče sem kriva le jaz, ker poslušala nisem notranji glas, a glej, vsi delamo napake, in obžalujem zaradi moje vsake. Sprejela sem vsak bedni up, popila sem ta upov strup in ne skrivam, da sekiram se, ker jaz še vedno ljubim te. Ker ti si prvi, ki sem ga ljubila in te nikoli nebom pozabila, pomeniš mi veliko, oziroma vse, zato hočem da veš, da ljubim te. Tvoja beseda napisana vsaka mi greje kri, ki se mi po žilah pretaka, vedno kadar sem čisto na tleh mi tvoje ime pričara nasmeh. Čeprav nič od tega ti ne veš in niti vedeti ne smeš to ostaja moja mala skrivnost ker vem da vse to je norost. Mogoče pa le nekega dne, ko prebral boš besede te, mogoče me boš razumel, da srce si mi za vedno ogrel.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)