Napisal/a tomm, v četrtek, 28. maj 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Temno nebo se je nad mano vilo,
a jaz zapuščen sem v mislih bil,
od nikoder žarkov prebujenja,
le top pogled se je z mrakom zlil.

Kako se žalost hitro useda
kot težka megla nad globeljo,
kanček nebes nosimo vsi v sebi,
jih iščem  s srčno željo.

Naproti prihaja družbica vesela,
zmede žalost mojega srca,
vpijam lahkotnost smeha in korakov,
mogoče so oni tisti del neba.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)