| Napisal/a matejkrevs, v petek, 29. maj 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.
Dan za dnem.
Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...
A bolj kot minljivost,
znotraj te steklene ječe,
naju muči neprodušnost, strah.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
