Napisal/a matejkrevs, v četrtek, 04. jun. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vrstic ne pišem več, (še tole bi prečrtal!),
besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
v srce in prežeče čakam na zaklad.

Zima kmalu pride. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe,
kot sneg, ki skrije umazano ravan,
prečudno belo, vse tuje zdi se.

A več jih ni - strasti, in kakor, da bi mraz
čez noč v meni vse zamrznil,
se mi iz ust kadi ledeni dih.

Ah, morda pa le nekoč spet znani glas
začujem, glas muze, ki mi bo vrnil
spet kri v srce in v prsi radost in navdih.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)