Napisal/a Daisy, v četrtek, 11. jun. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Hlad objema me,
ko zapuščam tvoje sledi,

ko tvoje ime vedno bolj daleč
je,
zapuščam te.

Rane počasi celijo se,
glasovi vedno tišji so,
kmalu vaših stopinj več ne bo.

Dve leti vlekel za nos si me,
to je največ kar lahko prenese to srce.

Razlage ni, zato tu smisel
izgublja svojo moč,
razblinja se v noč.

Vsi zapustili so me,
v trenutku, ko zapisala sem tvoje ime.

Urok počasi izteka se,
godci še zadnjič z besedo udarijo me.

Brez razlage,
tu konec je.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a totalni_pesnik, v 27-06-2009 08:34, 1. -e, -e-, -e, -e, -e ... Daisy, z nekaj redukcije in s prerazpodelitvijo materiala bi to lahko bila pesem. Kombinirate izvirno pesniško gradivo s skoraj neznosnimi klišeji (rane se celijo, vlekel za nos, prenese srce, smisel). Ponavljate (zapuščam - zapuščam; razlaga - razlaga). Filozofirate (smisel izgublja svojo moč). Zapisujete zgodbo (vlekel si me za nos - vsi zapustili so me), ki je za pesem o koncu povsem nepotrebna. Čigave so te "vaše stopinje"? Pomembno je doživetje konca, ki je izvirna zamisel pesmi, ta pa je v: hlad me objema, zapuščam tvoje sledi, tvoje ime je vedno bolj daleč, urok se iztega, godci me še zadnjič udarijo, brez razlage - tu je konec. Iz tega gradiva se da sestaviti pesem.    Največja frustracija pa so tisto, kar naj bi bile rime. To je strašno: -e, -i, -e, -e, -e, -o, -o, -e, -e, -isel, -oč, -oč, -e, -e, -e, -e, -age, -e. Saj to se sliši kot meketanje, pa še na konec verzov ste postavili skoraj same nepomenske kratke besede, edina prava rima je "moč, noč", pa še ta je v svoji ponarodelosti ("Noč ima svojo moč.") popolnoma prazna.   Objavil/a totalni_pesnik, v 27-06-2009 08:38, 2. ... se izteka (ne iztega), se opravičujem   Objavil/a marlic, v 30-06-2009 13:34, 3. JOJ Ja daisy, a te je tip pustu!?  Zakon zdej bos koncno samo moja, da si te ne bova več podajala