| Napisal/a matejkrevs, v petek, 12. jun. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
***
NAVDIH
***
DVE VARIANTI
NOKTURNI
VODOMET
NEVIDNO ČRNILO
LOVE SICK
USODNOST
NOČ
SNEŽNA KNJIGA
SLUTNJA
PREKLETSTVO
PEŠČENA URA
ARS POETICA
SLOVAR LJUBEZNI
PREOBRAT
OVERDOSE
ŽENSKA-PAJEK
GOVORNA REŽA
IZGNANSTVO
DE PROFUNDIS
PAVZA
UPOR
MOLK, KOT ZLATO TEŽAK
NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
GAZELA MRTVE LJUBEZNI
SNEŽNA KNJIGA
OČETOGRAM
KAFKAESQUE
S PERESOM V HRBET
MANDORLA
DUMA 911
GRILLEBRAE
DUH PESMI
***
Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.
NAVDIH
Vrstic ne pišem več, (še tole bi prečrtal!),
besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
v srce in prežeče čakam na zaklad.
Zima kmalu pride. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe,
kot sneg, ki skrije umazano ravan,
prečudno belo, vse tuje zdi se.
A več jih ni - strasti, in kakor, da bi mraz
čez noč v meni vse zamrznil,
se mi iz ust kadi ledeni dih.
Ah, morda pa le zaslišim znani glas,
tisti pomladni glas, ki mi bo vrnil
spet kri v srce in v prsi radost in navdih.
***
Ta pokrajina - koncert na prostem,
drevesa - orkester, zrak - violine,
veter - dirigent s taktirko iz rose
na odru neba pod težo modrine.
DVE VARIANTI
Noč. Tišina. Drama sredi sveta.
Tema. Zvezde z megleno vsebino.
Madež lune na papirju neba
in veter, ki je polil črnino.
Noč brez teme. Svet v tihi drami.
Vsakdanja vsebina, jecljanje zvezd.
Luna packa po severni strani,
veter preganja črnino sto let.
NOKTURNI
I.
Večer se usodno bliža; mrak briše
nepomembne detajle in dnevni kič,
pušča le bistvene obrise drevja, hiš
in modrino obzorja za kulise.
II.
V hišah je mrzlo in hladen preplah
seje luč po izpraznjenem prizoru
predmeti bledijo v večnem sporu
s časom, ki stvari spreminja v blažen prah.
III.
Zrcalo pozablja obraze dneva
od svita do mraka lesk izgublja moč
voda odteka v kanale vso noč
lije dež na steklo, ki potemneva.
VODOMET
Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.
NEVIDNO ČRNILO
(pojasnilo uredništvu)
Vse, kar zapišem, se čez noč izbriše. Nerazložljivo. List,
na katerem so še včeraj stale črke, leži danes pred ma-
no popolnoma prazen. Dolgo sem tuhtal kaj bi lahko bil
vzrok tem skrivnostnim izginotjem, dokler me ni preši-
nila strahotna misel, da bo namreč krivo Nevidno Črnilo.
Zares! In to tiste zahrbtne vrste, ki včasih izhlapi šele
čez več dni. Vsa ta leta sem (o, groza!) pisal z njim. To
vam lahko pojasni mojo dolgotrajno pisateljsko odso-
tnost, ta moj literarni molk.
p.s.
Medtem (ko to pišem) sem že zamenjal znamko črnila,
iz previdnosti pa bom z novimi spisi za objavo zaenkrat
še počakal.
LOVE SICK
Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.
Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.
Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.
Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.
Toda iz vraževernega prepričanja,
kot ga imajo stari ljudje o bolnišnicah,
(ko enkrat prideš tja - od tam ne odideš več)
sem raje ostal doma.
S preizkušenimi metodami in zelišči
sem se lotil samozdravljenja.
Naposled mi je le uspelo;
vidim, kot po čudežu
ta papir z lahkoto prenaša težo,
ki bi me kmalu speštala.
USODNOST
V knjižnici dvoje avtorjev,
ki se v življenju nikoli nista marala,
zdaj živita, (vsak v svoji knjigi),
tesno skupaj - s hrbtom ob hrbtu,
ker se oba pišete na S.
In ti, ki tega nisi želel vedeti.
NOČ
Za modrimi vrati obzorja ugasne luč.
Zlovešče zaškrta stara ključavnica;
v deželo vstopi noč.
Mesec in zvezde.
V ribniku se mrzlo bleščijo;
trepetejo srebrne ribe in zlati srp
žanje črne oblake.
Včasih zaveje veter čez temačne hribe.
Pust in hladen je čas
do svita.
SNEŽNA KNJIGA
Gozdovi že rumeni so od časa,
kot star, oguljen ljubezenski roman.
Jesen za listom list iz rok odnaša;
ko pade sneg bo bela slednja stran.
SLUTNJA
Sonca sij, mrtvaškobled.
Veter smuka velo listje.
Na porumeneli svet
zgrinjajo se senčne lise.
Pust in temen gozd se zdi,
v krošnjah ždijo črne ptice.
Zvon žalobno se glasi
iz oddaljene vasice.
V ribnik kamen zdrsne tih;
mir skali se v globini.
Na zasanjani gladini
zamiglja zlovešč privid.
PREKLETSTVO
Obupan, v samoti neizmerni
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.
V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.
Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,
ki mi omiljujejo ostrino
s katero me nenehno reže čas
in mi naznanja skorajšni poraz.
PEŠČENA URA
Nenaden obrat. Usodni zasnutek.
Navidez za hip vse obmiruje
v popolnosti. A le za trenutek
in že se podoba tiho razsuje
in njena vsedlina v neznano zdrsi.
Skoz tenko uho, ki dnu prisluškuje
v želji, da zve kaj se spodaj godi,
nenehno nova vsebina potuje,
tako, da preteklo sproti zasipa
in ji ne pusti, da prosto zadiha.
Samo v spominu lahko oživi,
za zdaj pa ostaja nedosegljiva,
dokler ne postane vse zgodovina
in se podoba zopet cela zazdi.
NEPOMOGLJIVO, brez obraza
ostaja zapisano,
govorjeno kopni
z vsako besedo.
Koliko rož,
pod gomilami snega,
čaka tvoj molk,
da imenuje tiste, ki spijo
nikogaršnji sen?
ARS POETICA
I.
Biti nezmotljivi lokostrelec Biti.
II.
Iz neskončne razdalje prestreliti jabolko resnice
na lastni glavi.
III.
In če jabolko pade in če preživiš,
potem sta tvoj pogum in tvoja iskrenost v ravnovesju
z večnostjo.
SLOVAR LJUBEZNI
Slovar ljubezni je najino najljubše čtivo.
V njem so zapisane skrivnostne besede,
ki si jih šepetava z očmi.
V njem je najin molk.
Nihče, razen naju, ga ne more brati.
Nihče, razen naju, ga ne more videti.
To knjigo lahko odpre
le tvoj pogled.
PREOBRAT
... prišli bodo drugi strašni delavci;
začeli bodo na obzorjih, kjer se je on zrušil!
A: Rimbaud, Pismo vidca
Kar ni uspelo mojstrom,
bodo dosegli vajenci.
S svojo nevednostjo,
s svojim nevarnim pogumom
bodo stopili korak dlje
in spremenili red sveta.
Pesem, napisana z vajenčevo roko,
izreka besede mojstra,
kakor jih on ne upa in ne zmore več.
OVERDOSE
Na zaprašenih podstrešjih ležijo pravkar
dokončane slike. Vse stene so zapolnjene,
vsak kotiček je zaseden; ljudje ne vedo več
kam z vsemi temi novostmi. Svet je
prenasičen. Umetniki se selijo na Mars.
In nihče ni nad ničemer več navdušen. Bliža
se zadnji stadij, ko bo vsem od preobilja
razneslo trebuhe ali se ustavilo srce od
prevelikega odmerka. Že gorijo
knjižnice, ognjeni zublji požirajo številne
galerije in muzeje, da bi vse doletela
strašna izguba in bi se zopet znalo ceniti
tisto malo, kar bo ostalo.
Ah, ubogi bralec! Na tebi je to strašno
breme, da prenašaš na tone strani,
ki so brez kakršnekoli teže.
ŽENSKA-PAJEK
Rešen iz tvoje smrtonosne mreže
spet lahko letam kot čebela
s cveta na cvet.
Pridno bom nabiral med svobode
in ga hranil za hude čase,
ko me vklene zima.
Da me ne bi nikoli več doletelo
to strašno suženjstvo.
Ker sem ostajal v ječi pri odprtih vratih
zaradi tvoje lepote, kruta ječarka.
Z očmi si me vklepala v verige sanj
in tvoj pogled je bil ključ,
ki mi je odpiral srce.
Včasih me še premami prijetna bolečina
samopomiljevanja in nekaj časa vztrajam
v tej prostovoljni slepoti.
Toda zdaj si ti ob svoj plen,
kar me navdaja z veseljem,
saj sem le v tem bridkem gladovanju
morda vreden ljubezni, ki te presega.
GOVORNA REŽA
Steklene stene gradiva okoli sebe,
ki jih ne razbije noben kamen,
a že najtišji šum iz mojega
ali tvojega srca.
Povezuje naju le ozka reža,
skozi katero poteka najin pogovor,
od strahu skrčen na besedi: Da in NE.
Kako naj kdo spregovori tako veliko besedo
kot je Ljubezen, skozi to tesno lino?
Da še naprej ostajava tiho,
to je še najboljše, kar lahko storiva.
A kadar bova znala drug drugemu brati
iz ustnic, se bodo stene zdrobile
od neslišnih vibracij.
IZGNANSTVO
Nobenega kristala, nobenega bisera več
ne rodijo moje oči. Ognjeni jok
je izsušil temno dušo
in zdaj je postala puščava
na katero se moram privaditi.
Dolge so bile noči, ko sem zaman
iskal zavetja pod golim nebom
in sključen sledil vetru v pustinjo,
da bi odkril nevidno oazo.
Jezik je presahnil blizu izvira
in usta so ostala žejna resnice.
Zdaj pišem s krvjo to knjigo iz peska,
zato, ker me je porezalo steklo
mojega molka.
DE PROFUNDIS
Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.
V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.
Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.
Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.
Bil je le trenutek,
morda tišina pred viharjem,
ki v nas še traja.
A vse bolj se izgubljamo v tej domovini
imenovani Izgnanstvo.
Ne znamo več moliti.
Besede nam umirajo v ustih,
besede molitve, težke kot
nagrobni kamen.
PAVZA
-5 minut pavze, kofetarji zbor!
Gospod sodelavec imate besedo.
-Torej, ko so Zekotu sodili,
takrat je bilo pa za las.
Vsi so bili proti meni, naš majster Jager,
še prav posebno.
Če ne bi bilo tistega tišlerja,
majstra Janeza, bi bil danes na cesti.
On je rekel: Zeko je dober delavec,
njega ne smete odpustiti.
Ja, ko sem bil v bolniški, takrat,
ko sva se ga s sosedovim Jožetom napila
s šnopcem, da sem bil tri dni revež,
so pa prišli čez en teden oni od komisije
pogledat, če res lepo bolan in bled ležim
v postelji. Jaz sem pa ves rdeč na polju
krompir pobiral. To so skakali.
Ja, ko je bil Zeko še za hlapca,
takrat, ko mi je na viškem klancu
kobila Šarga v vpregi padla po tleh,
uh, kako me je takrat gospodar pretepel.
Ta je bil pa žleht. Za vozom je pa stal
avtobus poln ljudi, to so gledali.
No, zmeraj pa tudi ni bilo tako luštno,
kot je danes. Se spominjam, ko smo
še v Bosni kot otroci kruha stradali,
nismo imeli skoraj nič za jest, pa bosi
smo okrog hodili... No, saj zdaj je pa tam
tako ali tako vse porušeno, ni nič ostalo.
Krvava zemlja je zdaj tam.
-Ti, Zeko.
-Ja.
-Saj si kar dober kofe skuhal,
samo malo preveč grenkega si naredil.
-Hja, jebemumater.
UPOR
I.
Sonce je luč zasliševalca,
velikega diktatorja, ki mu zaradi svetlobe
ne vidimo obraza.
Nekateri mu pravijo Bog. Mi ne.
Za nas je kot vsi despoti te zemlje:
ubog in nesrečen.
II.
Dal nam je besede,
da se z njimi mučimo in trpimo.
Toda kmalu smo v njih odkrili igro
in petje; začeli smo se spakovati
in blebetati v neskončnost.
Da, začeli smo celo zidati iz njih
nekekšen stolp, ki naj bi segal do neba.
III.
Toda naš govor
ga je močno razhudil
in odgovoril nam je nazaj z viharjem.
IV.
Potem je bila tišina.
V.
Sčasoma smo se nasitili
božjega molčanja - to zlato
nas je tisočletja zvijalo v trebuhu;
začeli smo kruliti in bruhati in preklinjati
njegovo ime.
VI.
Kamen, zalučan v mrtvo nebo -
to je bila naša molitev.
In smo ciljali visoko v tišino brez dna.
Molili smo in molili
in nazadnje ubili Boga.
MOLK, KOT ZLATO TEŽAK
Me vleče na dno.
Dušim me. Iščem besede -
Roke, ki me izvlečejo,
Tvoje ime.
A pozabil sem skrivni urok.
Moja usta – rdeča kot pečat,
Zapirajo pismo – moj obraz,
Tako bel in nečitljiv
Iz te globine.
In ti nad mano, slepa
Oslepljujoča luč,
Ugašaš,
medliš
V mojo temino.
NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipavaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.
Dan za dnem.
Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...
A bolj kot minljivost,
Znotraj te steklene ječe,
Naju muči neprodušnost, strah.
GAZELA MRTVE LJUBEZNI
Sežigam tvoje ime.
Tvoje ime, ki se je budilo z jutranjimi ptiči
kot rosa na mojih ustnicah.
Danes me davi v grlu.
Sežigam tvoje roke.
Tvoje roke, polne topline,
nekoč tako majhne v mojih, skoraj otroške...
Dve hladni kači hlastata po meni,
dva modra plamena.
Sežigam tvoj glas.
Tvoj glas lastovice v letu,
kako mi je pel pod obokom neba.
Pod obokom neba zvoni mrliški zvon.
SNEŽNA KNJIGA
Kar si zapisal globoko
v snežno knjigo, že kopni.
Že neopazno izginja.
Tudi tvoja roka, ožgana od snega,
se krči v otroško,
kot se ti veliki dnevni sen
razkraja v male nočne pošasti.
OČETOGRAM
Železno pismo,
razbeljeno od v naglici
zapisanih argumentov.
Predolgo, pretežko
za goloba, ki ti ga pošiljam?
Morda.
Toda kdo, reci mi,
kdo od naju
bo potem pretrgal
tišino, ki sva jo drug drugemu
spletla čez usta?
Vidiš, vidiš,
kako je tu tvoj molk
izvisel mimo.
Tako vsa moja zračna pošta
strmoglavi že na pol poti,
zato ostaja neizročena,
v nekem predalu.
KAFKAESQUE
Danes,
z vso sončno pravico
prebujen na najbolj
zarotniški način.
(Že vstajam, se že
svetim - zlog za zlogom.)
Spodaj, na razgreti plošči časa,
kjer ti, bog, kuhaš svoj molk,
se že s protezo zapisuje
nekakšno pohabljeno pričevanje:
mojih vsakdanjih sprehodov
pretresljivo zavozlani
labirint.
Luč, ki si bila nekoč
moja priča, zaveznica, ga
razvozlavaš?
Pridi, daj, da ga kleče, da ga z jezikom
že čisto pri tleh, tipaje, tipaje z
zavezanimi očmi
ga razvozlajva
z nožem molka, danes,
z vso sončno, slepečo pravico
izginulih.
S PERESOM V HRBET
globoko vrisano
nenapisano.
Črnilo vodeni,
kri.
Izsrkaj jo iz sebe,
prelij jo na papir,
preden se za vselej
izničijo te boleče,
podkožne pesmi.
MANDORLA
po P. Celanu
V mandorli, kjer Nič kraljuje,
kaj stoji v mandorli?
Dvoje mandljastih oči,
kraljevsko modrih.
In v očeh, kaj stoji v teh očeh?
Solza, solza in v njej mrtvi lesk.
In ta lesk, kaj ta lesk odseva?
Nebo, nebo polno pepela.
Črni, zogleneli mandlji,
prazne, mandljaste oči -
Kaj stoji v mandorli?
Kraljevska solza, ki je ni.
PA ŠE VERZI MALO ZA ŠALO MALO ZA RES:
DUMA 911
Slovenec sem, po krvi, blatu in urinu,
Rojen v Ljubljani pri Trzinu,
Poet po božji volji, ljubimec na poziv,
Za lumparije vnet, zagret za vsak izziv:
Sem letal s cveta na cvet svoj čas kakor čebela,
Dokler me na svoj med ni čudna roža ujela,
Ki se ji po latinsko »Moškojedus« pravi.
Ah, da takrat ostal na varni bi razdalji
Tej smrtonosni, demonsko zli cvetlici,
Prelepi, a strupeni amorjevi puščici!
Ne vedel bi, kako se čudno v strup prebrača
Prav vse, kar to srce si sladkega obeta;
Mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
Ne bil viharjev notranjih b` igrača.
Tako pa šel sem z doma in z mano zlomljen up,
Da bi morda na tujem zanj našel protistrup.
Pa komaj sem čez lužo priromal v New York,
Srce mi v prsih tužno planilo je v jok:
Čemu sem šel od hiše, zakaj pustil svoj rod?
Saj tu namesto gore v nebo štrli siv blok
In reka avtomobilov hrumi svoj veletok
V megleno jutro dneva, ki ga zastruplja smog.
Spominjam se, pisali smo se leta gospodovega
2001, 11. Septembra, (in tega
Dne najbrž ne bom pozabil dokler bom živ)
Ko sem se razočaran vračal v zaliv,
Da bi se vkrcal na brod za domovino.
Takrat me je nenadoma nebo ubilo...
Ne najdem besed za mojo grozo in strah,
Ko je ognjena toča sesekljala zrak
In je strašni grom stresel dvoglavega zmaja,
Da se je ta na svojih dolgih tacah zamajal
In se s peklenskim rjovenjem zrušil na tla.
Kot apokaliptična zver je potem cepetal
In s svojim ognjenim jezikom v mukah ječal,
V agoniji, ki je podobna koncu sveta...
Takrat, v tistem hipu, (pač ni šlo drugače),
Mi je za čajno žličko všlo v spodnje hlače;
Za čajno žličko te naše slovenske zemlje,
Ki je nikdar več zapustiti ne gre!
GRILLEBRAE
(po Paul Celanu)
Scvrti smo, gospod,
scvrti in scmarjeni.
Že prismojeni, gospod,
med sabo sprijeti kot bi bilo meso
vsakega tu od nas
tvoje meso, gospod.
Moli, gospod,
moli k nam,
scvrti smo.
Od vetra nagnjeni smo šli na pot,
šli smo na pot, da se upognemo tam
nad koritom in kadunjo.
K taborišču smo se odpravili, gospod.
Bil je plin, to je bilo,
kar si spustil, gospod.
Bleščal se je.
Tvoj duh nam je odseval v oči, gospod.
Oči in usta so tako prazna in pusta, gospod.
Vdihnili smo, gospod.
Ta plin in ta duh v plinu, gospod.
Moli, gospod,
scvrti smo.
DUH PESMI
Ne obotavljaj se te pesmi brati,
ko boš stara, če se znajde pred teboj,
v svoji samotni izbi si jo zapoj,
tiho, da jo boš slišala jokati,
kako sem ljubil te, kako sem bil le tvoj.
In ko boš čula v njej moj glas drhteti,
boš zmogla še v njen zadnji stih verjeti:
Zdaj tu sem spet, pri tebi sem nocoj...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
. 
