Napisal/a Bojan_A, v sobota, 13. jun. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ura niti še sedem ni, ko me zvok mobilnega telefona zbudi: »Sem že v Ljubnem. Kje si ti?« To bile besede so Klemna Janše, ki me dobesedno pred vrata pride iskat, da greva skupaj prečit greben Košute, dolg ko ženski vrat.

Mogočen greben Košute

Že peljeva se proti Ljubelju, meni pa se še vedno megli. Oči se še niso zbistrile. Prejšnji dan, dva treninga težka, so moje noge nosile. Zjutraj s Hudega Grabna sem prvič na Dobrčo užgal. Pa je bilo težje, kot sem pričakoval.

Strmina velika, menja se s položno ravnino. Posledično menjavanje ritma me popolnoma izmuči. Mimo Koče na Dobrči, na sam vrh, sem komajda pod eno uro zmazal. Sestop pa nasprotno, prav hiter  je bil. V manj, kot 25 minutah v dolini pri sv. Neži sem »stal«. Dober trening za moč in vzdržljivost.

Holzarji na Dobrči
Kaj pa hitrost? Brez nje, vendar ne gre! Zvečer se izmučen svet od bombnega napada vročine hladi. Glej, prav nad Ljubnim rdeč oblak atomske gobe! Kam bo stresal svoj smrtonosni pepel? Ne, gre le za razpadajoče nakovalo stratokomulusa. Na srečo niti bombandiranja toče ne bo. Tekel sem, tekel sem še drugič danes res hitro in opazoval te večerne podobe. Bilo je tako lepo, da sem pozabil da se mučim. Iz sanj se zbudim šele, ko izmučen padem čez hišni prag.

"Atomska eksplozija" nad Ljubnom
Že drugi Ljubeljski tunel je mimo, ko pozabim na včeraj in se dokončno »v danes« prebudim. Pri visokogorski kmetiji Matizovec pozdraviva Klemen in jaz še tretjega današnjega bojevnika – Cvetota. Skupaj vsi trije v ranem jutru navzgor zdrvimo. Sam vajen hitrosti takoj poženem blizu svoje polne moči. Nismo še na Kofcah, pa sem že utrujen. Vendar bistra maratonska kolega med podučita, da razdaljo sem krepko podcenjeval. Košuta ena največjih slovenskih gora, več kot 10 km po svojem hrbtu ima. Pa mi moramo še nazaj. 35 kilometrov vse skupej. Normalne hoje naj bi za okrog 15 ur bi bilo.

In res se umirimo. Do Kofce gore pravzaprav le hitro hodimo. Zato lahko mirno opazujemo lepoto gorskih travnikov. Pomlad je sedaj tudi tu višje. Skoraj vsak košček gorske preproge prekriva barvn cvet.

Ta lepa gorska preproga - svišč
Žal Sonca ni. Navleče se gosta megla. Komajda kak meter naprej se vidi. Vendar mene to sploh ne skrbi, saj Klemen, vsako ped te gore pozna. Sam piše trenutno Karavanški planinski vodnik. Na 300 straneh bomo lahko prebrali o kar 500 vrhovih. Meni pa v čast, da če vse po sreči se zgodi, ga krasile bodo moje fotografije.

Klemen - naš današnji vodnik
Obrnemo se na vzhod. Malemu kladivu, sledi Veliko. Vmes pa sestop in spet vzpon. Tudi tega ni bilo tako malo. Vsaj 2300 m samo tu. Najprej v glavi beležim vsak vrh in na štoparici označujem naš čas. Vendar teh vrhov je res mnogo. Večina prek 2000 m visoka. Na koncu se je tako vleklo, da mi je bilo popolnoma vseeno ali tečem gor ali dol. Samo da naprej gremo.

Skačem :)
S škrbine- 1869 m visoke grebenske nižine se vzpnemo prek spet višjih vrhov Tegoške gore. Klemen rad bi nam kaj pokazal: »Vesta tamle divja ferata na Cjajnik pripelje, tu pa je idilična Tegoška planina.« Kje? Nič se ne vidi. Megla! Jeza bode ga, saj je njegova pripoved kot neilustrirana pravljica. Edina njena pozitivna posledica je bila ta, da nismo vedeli da tečemo po robu na obeh straneh kilometer globokega prepada. Stena Malega vrha je sploh najvišja v celotnih Karavankah. Sem gor pripeljejo številne plezalne smeri.

Nekje v megli
Vse dlje smo. Napredujemo. Pot se nevarno oži. Očitno tako daleč prav veliko nog ne pripelje. Dolga letošnja zima se tudi na njej pozna. Vrsta denudacije, tako imeovana solifkucija je odnesla ogromno prsti in z njo tudi cele odseke poti. Ta pojav značilen sicer je za polarne kraje, ko zamrznjena zemlja, poleti se odtali in kot počasen blaten tok navzdol po pobočju zdrvi.

Sedaj smo že na Ostrvi, najlepšem delu poti. Oster našpičen greben, skalni stolpi, naravna okna. Vse to je za videti in se za čez povzpeti. Za to poskrbijo dobra varovala - nekaj klinov in zajla.

Še zadnji vzpon in že smo na Košutnikovem turnu. To najvišji je vrh v okolici. S svojo višino je končno prebodel meglo. »Poglejta! Tam daleč zadaj smo bili,« so zadovoljne Klemenove oči. Končno nama je lahko nekaj pokazal. Neverjetno! Tako daleč? Smo res toliko pretekli? Smo in še več bomo.

Košuta je mejni greben
Sledi nor sestop. Naše hitre noge sprožijo tone grušča. Skoraj vsak je kak majhen kamenček na glavo dobil. Pa naj, naj bolečina ostane za spomin. Pa ni bilo tako hudo. Če bi sam tekel bi že zdavnaj odnehal. Tako pa, ko je kdo padel v krizo, dobil zamenjavo. On pa je tekel zadaj in se hitro spočil. Tisti sveži pa je prevzel pobudo in nov hud tempo nabil. Na ta način smo res dobro med seboj sodelovali.

Povratek potekal je po progi Slovenskega Alpskega maratona. Cveto, veteran tega gorskega teka, je delil vtise s te tekme. Žal letos ga ne bo. Gospodarska kriza ga je preprečila. Le kdo ve kateri je pravi razloga da se prireditev mednarodnega slovesa tako grdo in nenadoma opusti.

Letos sicer rekorda ne bi bilo. Zima je pustila še tu sledove svoje. Bobnelo je! In bobnelo je močno! Konec maja smo, na višini zgolj 1000 m, pa so tu še vedno številni snežne plazovine. Tudi po nekaj na debelo so zasuli svoje standardne poti. S seboj prinesli cel gozd. Prečiti smo jih morali vsaj pet.

Pogled nazaj. Bili smo tam čisto zadaj.
Tegoška planina, Pungart, Šija! Pogledam na uro. Joj, že skorajda 5 ur tečejo moje noge. Tako dolge vendar še nikoli niso. Kofce so že blizu. Kar samo od sebe me to požene. Še sestop skozi gozd pa smo na koncu te dolge poti.

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)