Napisal/a Kvazimodo, v ponedeljek, 22. jun. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.

Lahko da še zmeraj
ob drugem leživa,
kjer barve bledijo
in blodi pogled,
ujet med spomine
in tke pajčevino
med suhe poljube
in črke besed.

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Rumeno, uvelo,
poleglo v srce,
da sem pozabil
kje breze šumijo
in kako je
tej roži ime.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 02-07-2009 10:14, 1. Roža ja, dostikrat se želimo vrniti v čas, za katerega vemo, da se ne bo več ponovil. V naši duši spomini, močni, a vendar so le spomini, realnost je pa žal tisto, kar nam je dano. Morda bi v tistih trenutkih morali biti sposobni razmišljati, pa saj nismo edini, a vendar se ne da tako razmišljati, takrat mislimo, da se samo nam dogaja.     lp, ajda   Objavil/a Providence, v 02-07-2009 18:55, 2. roža Zelo dobro, uvod privabi, jedro prepriča, zaključek udari oz. seže, kamor mora, refleksivno in brez patetike. V škodo pa so pesmi naslednji verzi:  V sladkem trpljenju  usmiljenih muk,  predajal telo  strastem, poželenju -  dvoje v enem,  pil nektar in strup.    Tole je pa kar nabito s klišeji in zelo razbije izvirno, svežo atmosfero. Res škoda! Zelo priporočam, da te verze odvzameš.    Lp,  P.   Objavil/a Kvazimodo, v 09-07-2009 08:51, 3. re:) Ok. Ni v moji navadi anmpak zveni bolje četudi je nekoliko porušen ritem..Ž