|
Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu,
glasovi preteklosti izgubljeni v vetru,
grozljivi občutek iluzije svobode,
gnijoče spoznanje lastne zablode,
nesmisel hotenja v izogib bolečini,
beg pred seboj in boleči spomini,
izkrivljen odsev v ogledalu laži,
neskončno brezno na koncu poti;
naivna nezmožnost držati v rokah
neustavljivo, želja in strah
pred lastno pogubo, nerazložljivo
upanje na večno nedosegljivo:
da najdem v sebi,
kar iščeš v meni,
in v soju ledenih sveč na oltar
narišem poslednji poljub ti v dar,
izbrišem svoje sledove s telesa
in dokončno odidem brez slovesa.
Nekaj v tebi umira, to vem,
a raje te ubijem hitro in grem,
kot da pustim, da počasi izteka
okužena kri ljubljenega človeka. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev) |
