Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu, glasovi preteklosti izgubljeni v vetru, grozljivi občutek iluzije svobode, gnijoče spoznanje lastne zablode,
nesmisel hotenja v izogib bolečini, beg pred seboj in boleči spomini, izkrivljen odsev v ogledalu laži, neskončno brezno na koncu poti; naivna nezmožnost držati v rokah neustavljivo, želja in strah pred lastno pogubo, nerazložljivo upanje na večno nedosegljivo: da najdem v sebi, kar iščeš v meni, in v soju ledenih sveč na oltar narišem poslednji poljub ti v dar, izbrišem svoje sledove s telesa in dokončno odidem brez slovesa. Nekaj v tebi umira, to vem, a raje te ubijem hitro in grem, kot da pustim, da počasi izteka okužena kri ljubljenega človeka. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |