Napisal/a duovox, v nedelja, 28. jun. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želj preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
da objame, poboža nežno ga lahno.

Ob prsih njenih ljubezen se krepi,
ob korakih prvih,besedah naprej živi.
Morda otrok, njegov moški bo korak,
če dekle, le zdravja želi jima vsak.

On odrasel v fanta bo v moža,
ljubezen črpal razdajal se iz dna srca,
tisto podarjeno, od ljubeče matere vsajeno,
kot ljubezni dekletom iz mladosti prirojeno.

Zdaj nežna dlan že mami boža,
lice njeno sveta najlepša roža, 
ko pogleda njene srečne, oči,
nosil v srcu večno bo jih svoje dni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)