Od Bolečina
|
Če druge ljubila bi tako, kot danes brezpogojno ljubim tebe, svetá ljubezni bi lakota minila, vso dušo bi razdala, vse delila, ako znala ognja rešiti bi sebe. A kljub temú sladkó je in lepo.
Vsa toplota, srca žar, odhaja kot popotnik v nemiru k tebi. Kot da bi prvič srečal veter z juga, odtajal se oklep je srca, izginila je tuga; ne poskušam več vrniti se v notranjost, k sebi. Da konca svet bi videl ne nikdar.
Dotlej živela sem v togoti, sedaj živim v ljubezni kakor sreča s tabo. Izginil ves hlad s severa in zima - bolečina, ki se zdela je, da konca nima. Odšla je na jesen, odneslo jo je Sonce s sabo. Nikdar ne pusti več me v samoti.
Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|