Če druge ljubila bi tako,
kot danes brezpogojno ljubim tebe,
svetá ljubezni bi lakota minila,
vso dušo bi razdala, vse delila,
ako znala ognja rešiti bi sebe.
A kljub temú sladkó je in lepo.

Vsa toplota, srca žar,
odhaja kot popotnik v nemiru k tebi.
Kot da bi prvič srečal veter z juga,
odtajal se oklep je srca, izginila je tuga;
ne poskušam več vrniti se v notranjost, k sebi.
Da konca svet bi videl ne nikdar.

Dotlej živela sem v togoti,
sedaj živim v ljubezni kakor sreča s tabo.
Izginil ves hlad s severa in zima -
bolečina, ki se zdela je, da konca nima.
Odšla je na jesen, odneslo jo je Sonce s sabo.
Nikdar ne pusti več me v samoti.



Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---