Napisal/a MusicResult, v torek, 14. jul. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Razvnete besede, ki nemarajo konca
stopinja pot dežjem bres vsakega sonca
šepet v pozabo da glasne napotke
da izven svobode naše so potke.

Kruta dežela. Bres vsakih sanj.
a potke vodijo iz svobode stran.
Poti nazaj so zakrila trnovja...
Srce očrnila temna skalovja.

V temi žal... vsak cvet oveni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 25-07-2009 08:14, 1. Tema ja, res je, da v temi cvet oveni, a so tudi cvetovi, ki takrat najlepše cvetijo, to je pa seveda v prenesenem pomenu in prav je tako, tudi tema zna pobožati in napajati.    Prosim popravi slovnične napake, ki kvarijo pesem: nemarajo=ne marajo  pot=pod, si verjetno mislil pod dežjem  bres=brez, so seveda tu še pike, vejice pikice (pred pikicami je presledek), v ostalo pa se ne bom spuščala.     lp, ajda    Zvezdice bom pa dala kasneje, če boš popravil.   Objavil/a vvooodnarka, v 28-07-2009 14:42, 2. Tema Pesem trka na pomanjkljivosti današnjega časa. Tri napakce so me zmotile, za motivacijo ti dam štori zvezdice.    Lp, vvooodnarka!   Objavil/a totalni_pesnik, v 29-07-2009 10:32, 3. Brez soka, na žalost Pesem evocira prešernovske rožce poezije - iz krajev niso, ki v njih sonce sije. V celoti - po ideji, po izrazju. Tema je Dežela, anti-utopična, temna, deževna, nesvobodna, brezizhodna, neplodna. Tu gresta z roko v roki pomanjkljivo jezikovno znanje in pomanjkljivo pesniško znanje. Prvo nas opozarja, da imamo opravka s pesmijo, ki je naslonjena na izgovarjavo, napisana je skoraj dobesedo piši-kao-što-govoriš. Veliko veliko začetnih avtorjev piše pesmi in ne poezijo. K temu jih sili sporočilo, ki pa je na žalost v tej pesmi zasuto pod pesniškim neznanjem. Rime so papirnate, potk in poti je za takšno kratko pesem preveč, verzi so skonstruirani in ne tečejo gladko, pa še za splošne sodbe gre. V zrak štrli tudi zadnji verz, to nepotrebno poantiranje je kot knock-out. Vendar sem našel v njej verz, ki zazveni čisto, navkljub pretiravanju: "Kruta dežela. Brez vsakih sanj." Kazi ga tisti "vsakih", ki je spet iz vsakdanjega govora. Vsakršnih, vsakršnih, vsakršnih!