Napisal/a david, v petek, 17. jul. 09 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Gledam jo naravnost v oči.
Črne oči brez življenja, brez sijaja.
Mrtve oči, ki buljijo v prazno.
Njena požrešna usta grabijo vse pred seboj.
Zlato, kamenje in blato.
Gnus v meni naraste,
ko njene neusmiljene šape v agoniji pobijajo vse okoli sebe.
In ta njen roževinast oklep.
Nihče je ne more uničiti.
Nihče je ne more zabosti naravnost v srce.
Ker srca sploh nima več.
Požrla ga je
in zaklenila svoj razum.
Je samo še orodje svojega nagona.
Obrnem se stran.
In podoba v ogledalu izgine.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|