Napisal/a david, v petek, 17. jul. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Gledam jo naravnost v oči.
Črne oči brez življenja, brez sijaja.
Mrtve oči, ki buljijo v prazno.
Njena požrešna usta grabijo vse pred seboj.
Zlato, kamenje in blato.
Gnus v meni naraste,
ko njene neusmiljene šape v agoniji pobijajo vse okoli sebe.

In ta njen roževinast oklep.
Nihče je ne more uničiti.
Nihče je ne more zabosti naravnost v srce.
Ker srca sploh nima več.
Požrla ga je
in zaklenila svoj razum.
Je samo še orodje svojega nagona.
Obrnem se stran.
In podoba v ogledalu izgine.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Bor, v 07-08-2009 16:49, 1. pošast všeč mi je konec pesmi, ki je vsaj zame presenetljiv, pričakoval sem, da bo ta pošast, kot že tolikokrat podoba nekoga tretjega, današnje družbe, sistema, česarkoli že, in je avtor zgolj opazovalec, kritik. Tako pa gre za samokritiko, in predsvem za neko negativno podobo ki v naših očeh obstaja zgolj takrat, ko se jo zmoremo zavedati in se ozremo v sebe, in je ni več tisti trenutek, ko pogledamo stran. Čeprav ta podoba vseskozi je, samo lažje in enostavneje je, obračati se stran kot pa priznati njen obstoj. To po mojem ta pesem sporoča, in to mi je všeč.  sami pesem manjka kakšen bolj izviren moment pri opisu; npr. pošast mrtvih oči, praznega pogleda, brez srca, razuma...so le preveč znane karakteristike.  lp