Napisal/a emily, v torek, 01. feb. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V to kletko iz maka
nosim podobe od zunaj
raztrgane slike in kose neba
zapiram se v vakuum tvoje podobe
sestavim te 
potem pa spet vržem ob tla

V soncu nabiram osnove za nove sanje
ukradene verze, vonje po travi
bleščanje tal in okus človeškega mesa
Kaplje krvi lepim na rešetke
Tvoje lase nabiram iz mojih oblek
Zavijam jih v snope, pletem vrvi-
še vedno sem pripeta v tvoje prsi

Objemam praznino
in ona mi nežno vrača objem
Včasih si predstavljam tvoje boke
kot takrat ko me poljubiš
in mi s tišino praviš da sem
lahko svobodna v tvojem dotiku nadrealnosti

Jaz pa vem da nočem ven-
zrak boli

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)