Napisal/a bladerunner, v petek, 31. jul. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde,
z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.
Nad vodami se mrmraje,
dviga, spušča zver, sled rablja,
okobal sedeč prek pleč,
kakor plašč ogrne kralja.
Z zvokom iz vetra, iz solz, iz gneva
in neskončno ostrim vonjem
po rezilu, ki odseva
straha krono. Tih. In sklonjen.
Čakaj. Stoj. Obstani. Misel
je. In luč se zliva. Lepše mesečine
še bilo ni. Naj ne mine
ta trenutek milosti, tišine.
Tisoč sveč lebdi v zraku,
še en tisoč jih ugaša,
sled ostrine zmrzne v času,
rablja sled ne prizanaša.
Iz zveri, iz gobca ogenj,
ko postava v črnem seda,
nad njo se vrtijo zvezde,
pod njo rdeč rubin iz leda.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|