V katedrali | Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Naslovnica (izbor)

BERI

Posamezne pesmi

Po avtorjih

V katedrali

Napisal/a vvooodnarka, v torek, 11. avg. 09

Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:	(1 glas)

Bobnijo zvonovi.
Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.
Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.
Celice pretresa strahospoštovanje.
Na suhem ne pride
do kratkega stika.
Molitev, spoštljivo skloni glavo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (8)

Objavil/a Neva, v 13-08-2009 06:40,

1. V katedrali

Pozdravljena vvooodnarka,

malce spet prebiram pesmice na pesnik.netu. Vidim, da si marljiva kot mravljica in pridno ustvarjaš.
Zaneslo te je tudi v povsem drugačen slog, modernejši, bi lahko rekla. Raziskuješ podobje, kar je dobro in zanimivo. Me je pa pri tej pesmi vseeno zmotil tok misli, ki kar se mojega občutenja tiče, ni čisto skladen z naslovom. V katedrali si težko predstavljam regrat in mravlje. Zvonovi in molitev me namreč navajajo, da gre za resnično katedralo in ne zgolj prispodobo. Nekako tudi misli, da na suhem ne pride do kratkega stika, ne morem primerno vkomponirati, ker mi je takoj na pamet prišla predstava, da je verniki ponavadi pokrižajo namočeni z "sveto vodo" ali karkoli tista vodica že je. Tega prav gotovo ne storijo zato, da bi prišli v "kratek stik" oziroma ideološko konfliktno stanje.
Nekako mislim, da si želela predstaviti veličastnost v kontrastu s ponižnostjo.
A mi je glavno sporočilo, ki temelji na ustrahovanju vernikov, nekam sfrlelo...
V glavnem sporočilu sem pričakovala več osebnega odnosa, ne samo telegrafsko nizanje misli.

Z majčkeno drugačnim konceptom bi morda bila katedrala lahko prispodoba za naravo, tam bi pa moje pripombe večinoma zvodenele. Saj človek nikakor ne more drugače, kot da je naravi podrejen in jo spoštuje.
Z vidika pesniškega jezika mi je najbolj všeč zadnji verz. Pesem v celoti ni nasičena in ni nakladajoča in upošteva normalen in tekoč besedni red.
Za napredek v pesnišem izrazu ti iskreno čestitam.

Objavil/a Neva, v 13-08-2009 07:51,

2. ...

Popravljam: pesniškem (izrazu).

Objavil/a vvooodnarka, v 13-08-2009 08:34,

3. Neva, naslov V katedrali...

... skriva drugoten pomen, nič pretirano cerkvenega, vendar tako veličastno božansko.

Bila je samo nevihta, ampak ta me je s svojim sijem objela, da sem obsedela kot vkopana.

*Bobnijo zvonovi.* Grmelo je, tako kot bi zagrmele in odmevale orgle z veličastno akustiko, ki je blizu božanstva.
*Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.* Grmenje in odmevanje tega, je treslo tla.
V oba verza; *...Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.* sem skrila kot si že sama začutila iz pesmi, našo majhnost. Prispodoba za "Pod regratovimi list" je več pomenska - opletajoče krošnje - in nekaj kar nudi zavetje/streho nad glavo.
"...se skrivajo mravlje." pa smo ljudje - živa bitja.
*Celice pretresa strahospoštovanje.* ...zeleni listi na vejah dreves, vse kar obnemi, se prestraši.
*Na suhem ne pride
do kratkega stika.* ... tu sem mislila na kombinacijo; elektrika/grom - voda, da smo na suhem varni.
*Molitev, spoštljivo skloni glavo.* In zavedanje svoje majhnosti, ponižno sklonim glavo v molitev narave.
Ves čas nastajanja pesmi, me je vodila notranja želja, da pesem ne naredim plastično/pravljično, od tod morda občutek robustnega pristopa.

Neva hvala za čudovito interpretacijo pesmi, zelo veliko mi pomeni in zelo mi je všeč, ker si pesem slišala s čutili.

Lepo te pozdravljam vvooodnarka!

Objavil/a Neva, v 13-08-2009 09:55,

4. Saj

sem pomislila na dve možni razlagi, hvala za dodatna pojasnila :-)

Objavil/a ajda, v 13-08-2009 11:08,

5. V katedrali

Ste že vse povedali

zato le moje zvezdice *****

Objavil/a totalni_pesnik, v 15-08-2009 00:32,

6. Ko se bogec krega

Moji zadržki pri tej pesmi so naslednji: neskladna je. Prehaja iz pretirano velikega v pretirano malo, od bobnenja v spoštljivost. Velike so tudi razdalje med besedami: zvonovi, mehur, akustika, regrat (mravlje), strahospoštovanje, na suhem, kratki stik, molitev. Pretirani glagoli: bobneti, pretresati, spoštljivo skloniti. S temi razponi poskuša pesem na bralca napraviti vtis, vendar ga samo zmede, saj ne najde pomenske linije. Zakaj "napeta opna mehurja" in zakaj "akustika perfekcionistov"? Ves ta povnanjeni direndaj zato, da bi ustrahovala tistega, ki naj na koncu "spoštljivo skloni glavo" v molitvi. Včasih so strašili otroke, da grmi zato, ker se bogec krega, kar je precej revna ideja vere.

Objavil/a vvooodnarka, v 15-08-2009 21:08,

7. Totalni_pesnik kolikor sledim ...

... in spremljam teorijo na pesniških delavnicah, se razlikujejo med sabo v toliko, kakršen slog pisanja ima pesnica/pesnik, da so eni pristaši nezgoščenih pesmi, ko drugi padajo na zgoščene pesmi - z metaforami/prispodobami. Slednjim je všeč, pa meni tudi, da moraš obvezno pesem večkrat prebrat in potem te pesem kar sama vleče po plasteh vase. Bralcu pri tem nič ne škodi, če se mu vklopi domišljija, kvečjemu mu koristi. Občuti čustva, kako se plazijo in ga preplavljajo.

Tudi pesem V katedrali je taka. Te čisto razumem, da bralec, ki ne more reči grmenju *Bobnijo zvonovi.* da ostane hladen. Nič zato, ni še konec sveta zanj, ne zame, tudi jaz 20 let nazaj nisem bila sposobna, če se lahko tako izrazim; prebarvati z metaforami nevihto v zvonove, itd.
Ko neurje zaropota, kaj še zna nismo doživeli in upam, da za čas življenja ne bomo. Tako živo sem doživljala nevihto, da so metafore same vrele iz mene, kot je tudi za tresenje zemlje ...*Napeta opna mehurja vibrira.*

Kot bi od različnih bobnov, od enega bolj tiho, drugega gromko, grozeče, a vse je bilo usklajeno, kot je to možno od profesionalnega orkestra. In pri poslušanju sem se z lahkoto vživela.

Mimogrede, občutim spoštljivost do grmenja, našega Triglava, pa do Mont Everest, kormoranovega leta, angelske slapove, itd.

Hvala ti za obisk in branje ter debato. Lep večer in lepo nedeljo ti želim, vvooodnarka!

Objavil/a totalni_pesnik, v 16-08-2009 10:52,

8. Prepoznati morate svoj navdih

Večkrat sem prebral vaše besedilo. Prav od tega izhajajo moje pripombe. Tudi sem ga razumel, saj ni tako težko. Izhajate od prispodobe, da je svet božja katedrala, v kateri lahko človek samo skloni glavo in moli. To je neka ideološka floskula, ki ni preveč pesniška in zato sem jo komentiral s tistim o bogcu, ki se krega. To so povnanjene stvari, ki več v poezijo ne stopajo. Zdi se mi, da je bolj zanimiva druga stvar - v pesmi se vračate v otroško dojemanje sveta, ki pa ste ga utopili s suhim, racionalističnim pristopom, v kateraga spada izbor besed (kot pravite - prebarvali ste nevihto v zvonove): opna mehurja vibrira, akustika perfekcionistov, pretresa strahospoštovanje, na suhem ne pride do kratkega stika, molitev, spoštljivo skloni glavo. Vse to izhaja iz prispodobe o svetu kot božji katedrali. Ta vam je uničila navdih, ki se mi zdi, da je izražen v vrsticah: Pod regratovimi listi / se skrivajo mravlje. To edino v vsej pesmi zveni čisto in pristno. Drugo je nabuhlo. V tem se skriva smisel pesmi, ki ste ga pa "prebarvali", ker se vam očitno ne zdi dovolj pesniški. Z drugimi besedami: Če se že učimo, in to se menda ja, se moramo naučiti tudi prepoznati in respektirati svoj navdih.