Napisal/a duovox, v sobota, 15. avg. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Daleč, dolgo let je mimo dni,
od domačije tam le še kamenje leži,
ko kot mlad fant odšel je prek morja,
za kruhom v tujino polnega gorja.

Zdaj skrušen spet spomine obuja,
mladost kot na dlani se ponuja,
kakor iz sanj začutil je toploto,
sede na kamnu v sebi vso samoto.

Mu želja da bi videl videl rojstni kraj,
čas vrača v mislih se nazaj,
ko tekal po stezah, zdaj so le trate,
žal čas so leta posrkala jih vase.

Le kamen boža, solze mu polze,
a ptic na ducate mu spet žgole,
kot lastovka se vrnil v rodni kraj,
srce mu opešalo, ne bo se vračal več nazaj.

Zakrilo kamen je prerastlo grmičevje,
ozelenelo, zacvetelo je vejevje,
vsak cvet je kakor da šepeče vabi,
na rodno grudo nikoli ne pozabi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)