Živi le ta, ki vse spoštuje,
čeprav mu je povsemu tuje,
a mrtev ta je, ki vse da,
na to, kar misli, da pozna.

Zato so pesmi, moja draga,
ker v verzih lažje se pove,
da srce nikdar ne omaga,
le sreče branit se ne sme.

A zdaj so neki čudni časi
in v temni tej negibni masi
iz množic, ki srepijo v tla,
le malo ve jih - bo prišla!

Prišla bo, zvezda vsesijajna!
"Aja, in kdaj?" sprašuješ me.
Povem le enkrat, naj odzvanja:
Izvedela boš, čaka te.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---