Napisal/a NeŠeSita, v torek, 22. sep. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Po jezeru brezmadežnem,
zlitim z belimi vrhovi,
v vetrcu nežnem,
laboda nosijo ljubezenski valovi.

Iz doline navzgor ga vrana opazuje,
medtem, ko za zrnom se ozira,
živo bitje jesti ji ni ovira,
a svojo usodo nenhno objokuje.

Gleda tako vrana prelestnega laboda,
tudi ona bi tako lebdela,
tudi ona bi le bisere jela,
ali je s telesom zapečatena nje usoda?

Poprosi vrana milostljivega Boga,
naj naj telo ji podari laboda,
da prehuda njena je usoda,
da želi spoznati si Njega Samega.

Bog skuša: "Ali ni prepozno za kesanje?
Nekaj življenj boš še vrana,
zato so druga bitja zdaj ti hrana.
Ne prosi več za oproščanje."

Vse to poslušal je Človek,
v srcu se mu je milo storilo,
oko je solze iztočilo.
Ponudil svoj, za vranin, je davek.

Bog sprejel je žrtev nesebično,
zaradi čistega srca, pomilostil je človeka,
ta od neskončne sreče veka,
spoznal podobo je Njegovo brezoblično.

Srce v Odnosu se je razcvetelo,
solze vse je v bisere spremenilo,
z njimi vrano nahranilo,
v ognju prečiste ljubezni v brezkončnost zažarelo.

Labod vstal je iz pepela črnosivega telesa,
osvobojena je duša poletela,
radost in spokoj sta jo prevzela,
prej vrana, zdaj sprejeta je bila v nebesa.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)