Težka sila, teža spomina, gravitacija se v fiziki imenuje, me vleče nazaj v orbito staro.
Na krilih upanja letim, se gravitaciji upiram, saj jutri je nov dan in z njim jutro novo. Nov začetek, darilo... Znova in znova ga odpiram, ker živim. Hvaležna za vse trenutke, je veselje in žalost, bolečina z njo sreča, vse to je v darilu skrito. Saj vse to so trenutki, ki koščki sestavljanke so. Vse to in še več sem okusila, po tem, ko sem ob progi čakala svoj vlak. Takrat si mi roko podal, me popeljal do zvezd. Tam sem ostala, nate čakala. Pa si sinoči pome prišel, nisva se razumela... Se zdi, da sem pristala, tam, kjer sem takrat ostala. Pa vendar letim, se gravitaciji upiram, upanje je krilo moje. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |