V Tvojih prsih je usahnila pomlad
kar up je izginil-
kot bi cvetje potrgal z veje jablane
in Tvoja zavest -
kot regrad, ki v cvetju postane grenak,
greni Ti telo v lastni samoti,
saj vedno le misel beži Ti čez polja

obsijana z žarki večernega sonca
in po njegovem zatonu
v globinah hotenj najdeš le sebe ...

A prišel bo !
Kot čebela prinesel bo kapljo medu
in misli, hiteče čez polja ujel bo
in s svojim jih bitom osvetlil,
iz vzdiha vrisk bo nastal,
ker v svoji globini
spet našla boš dva .

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---