Od Mojmir
|
V Tvojih prsih je usahnila pomlad kar up je izginil- kot bi cvetje potrgal z veje jablane in Tvoja zavest - kot regrad, ki v cvetju postane grenak, greni Ti telo v lastni samoti, saj vedno le misel beži Ti čez polja
obsijana z žarki večernega sonca in po njegovem zatonu v globinah hotenj najdeš le sebe ...
A prišel bo ! Kot čebela prinesel bo kapljo medu in misli, hiteče čez polja ujel bo in s svojim jih bitom osvetlil, iz vzdiha vrisk bo nastal, ker v svoji globini spet našla boš dva . Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |