Napisal/a duovox, v torek, 13. okt. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.
Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...
Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.
Saj se spomnim druženj z njimi,
vesel nasmehnem spominom v sebi,
Prisluhnem odmevu spominov, prijateljevanja,
trenutkov, ko sem z vami delil, čutil solze sreče, žalosti.
Trenutkov ko se na nekoga nasloniš,
mu pogledaš v oči in srce ne pozabljam,
še manj pa tistih, katerim sem se zaupal,
si želel z njimi delil dobro in slabo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|