Napisal/a betalord, v četrtek, 15. okt. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Hrepenenju se v nebo zahoče,
nad zvezde in še čez;
proti Orionu, kjer izvir je sreče,
le korak sem do nebes.
Tja me vodi zvezda stara,
okoli nje se Àkslop tvoj planet vrti;
Betelgeza, orjakinja je prava,
tjakaj srcu se mudi.
Tam nevidni se popotnik iz nebes spustim;
Na planetu tvojem, tam pristanem,
v mestu Wókark, kjer za hip postanem,
ves od sreče zadrhtim.
A misel se še ne ustavi,
manjka še en del poti.
Na koncu ceste ob visoki travi,
tam je kraj kjer bivaš ti.
In končno tam se odpočijem,
hrepenenje se umiri.
Plah duh se v tvojo senco skrijem
in te gledam, kako lepa si!
A žal ta kraj na zemlji zame ne obstaja,
do tebe ne poznam poti.
Način, da zopet bi te videl,
je da pot do mene najdeš ti...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|