| Napisal/a Mojmir, v sobota, 17. okt. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Ko mojo prvo pesem je prebrala
je mama v smrtni grozi pobledela
se proti nebu srepo zastrmela
in vsa v solzah žalostno dejala:
»Bog, moj obraz odslej ne bo več veder
me stalno kazen tvoja bo peklila,
zakaj pesnik?, bila mi bolj bi mila,
če bil bi šantav, škilast ali peder.«
A Bog ji ni uslišal prošnje mile
pustil na zemlji me je kot poeta
in zdaj napenjam prav vse svoje sile
da bi iz duše pesmi se izlile
a po napotkih cehovskega sveta,
jo opajam z vinom kaberneta.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
