Napisal/a Koško, v ponedeljek, 19. okt. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Mrzel piš oblije mi telo,
sreča skrije se hladno
in kot sonce za oblak
skrila je svoj zadnji krak.

Vrba žalostinka s svojimi vejámi
nežno moje misli mi duši
in za stvarnostjo mejami
duša za ljubeznijo ihti.

In ko noč spusti še sebe
iz sinje sončnega neba,
misel pred oči privije tebe,
še preden v srce kolje mi tema.

Oh, ta tvoj pogled!
Ko mogel bi al' smel
sonce sreče postavit' predse,
ne zvezd ne lune ne bi htel!

A kaj ko sonca sija
-tvoj pogled,
jaz ne morem in ne znam
nikdar ujet ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)