Napisal/a Koško, v ponedeljek, 19. okt. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A moje srce še vedno žaluje.
Pri meni še vedno kaplje
dajejo ritem mojemu življenju.
Spet srečal tvoj sem obraz.
In še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.
Drevo začelo je cveteti,
vrabček še enkrát začel je peti
in tulipan je prvič
odprl svoj cvet.
A moje srce še vedno zaprto.
V meni še vedno utrdba
ščiti neizpovedano ljubezen.
Spet slišal sem tvoj glas.
In slišati ga hočem spet,
tako glasno,
da razbil bo utrdnjeni svet.
Luna brez oblaka se smeji,
zvezda s sijem zaihti
in noč vendarle je spet topla.
A moje srce obdaja polarni mraz.
Okoli mene še vedno led
stiska zamrznjeno srce.
Spet videl sem tvoje oči.
In želim ujet' si tvoj pogled
tako zelo, da toplo
stopil bo ves mrzel led.
Vijolica je razbila svoj ovoj,
narcisa polni vonj s pomladjo
in trobentica igra simfonijo.
A moji čuti slepi, gluhi, nemi!
Rabelj presekal vsako je žilo,
ki hrani hrepeneče moj' srce.
Spet čutil sem tebe.
In rad bi simfonijo tvojih gibov,
petja in vonja,
da čutil zopet bom
ljubezen!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|