Napisal/a cinnamon, v ponedeljek, 19. okt. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Skodelico kave
je zamenjala vroča čokolada,
s tresočimi rokami jo je na mizo
postavila stara natakarica,
da je kup sladke smetane
pljusknil čez rob
na njegove premražene členke.
Posodil mi je šal,
da bi ovila vročo skodelo,
a sem raje z vročo sapo
pihnila belo paro v njegov obraz,
da si je z njim moral
popraviti pogled na svet.
Ko je očistil svoja očala,
sva prepletla prste,
njegova dlan je prekrila mojo
in omenil je, da ga ne zebe več.
Govorila sva o
minljivosti majskih hroščev
in besede so frfotale v toku misli,
potapljale so se za
skritimi pomeni najinih replik.
Snežni plaz dolgo neizgovorjenih besed
je polnil malo kavarno
in jo napolnil do zadnjega kotička
s svojimi mladostnimi nesmisli,
prihranjenimi prav za ta dan.
Ko sva zapuščala prostor,
je na mojih ustnicah
pustil priokus čokolade,
ki sem ga čutila še dolgo v noč.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|