Težki škornji udarjajo takt.... Pesem pušk in mitraljezov z griča se vali na nas, kot hudournik v dolino. Na obrazu pot, na bluzi sol, še srce nemirno v okras in vse se staplja v celino.
Borimo se.
Raketa rdeča nad glavo zažari in mi se poženemo v napad. Hura, hura, hura....
Petarde tolčejo krog nas, nebo postalo je rdeče , še malo... (pač nimam sreče in zaležem v osat)
Nebo je vse temneje in zvezd čedalje več se že iskri. Odmora ni! Naprej! In zopet s puško v rokah, čez vodo, trnje in čez rožne gaje, dokler ne pridemo na položaje. In tu začne pravi se pekel. Namesto sonca svetijo rakete, od bomb segret je zrak, da vrag bi sam ga še težko prenašal in po žveplu prekleto že smrdi. Na čelu pot se posuši, sol razjeda kožo suho - vode več ni. Borba se za hip prekine, iz tišine reke tok po nami iz omotice nas vzdrami.... voda, voda, voda ...
Zapustiti položaj in se splaziti do vode - ne, to se ne sme, sme, ne sme, ne, ne sme !
V rovih zakopani vse do brad, čakamo povelje za napad.
V rovu si najlepša ! Vlažni lasje so mesečev sijaj med oblaki in kuštrajo se kot žito, kadar jurišam čez njive. Reka v kanjonu pod mano - tvoje modre oči - veselo podarja življenje vsakemu bitju v njej in kamenje, še toplo od ognja - tvoje belo je čelo...
Iz mraka v zrak, kot vrag, rdeča prileti raketa, zalaja mitraljez, puške zagrme, poženem se v boj in v ognju zopet boš z menoj. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |