Napisal/a Koško, v sobota, 24. okt. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Sonce je nametalo svoje
rumenozlate žarke
po zelenocvetočem travniku.

Sredi travnika hruška.
Spletla si je obleko,
z belimi cvetovi
in nežnozelenimi listi
jo je nase pripela.

Sončev sij
na vsak cvet
pripne še svoj dragulj,
svoj žarek,
svojo ljubezen ...

Puhlice visoko nad obzorjem
plešejo svojo pot
in brez zmot
vsake toliko skrijejo
največji cvet v modrini.

Nato mi luža pomečkane trave
pritrka na veke pred oči
spomin na nežnosti ...

Dan je skoraj popoln.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a betalord, v 29-10-2009 21:19, 1. Izgubljena popolnost Mene v prvi kitici (in deloma drugi) zmotijo pridevniki: rumenozlate, zelenocvetočem, nežnozelenim. Se mi zdi, da se tam na začetku preveč ponovi, malo odveč je: "rumenozlate žarke po zelenocvetočem travniku". Morda bi lahko uporabil kak drug pridevnik, ki ne označuje barve... ali pa kar črtal en pridevnik Malo "zasičeno" deluje, vsaj meni.    To samo na hitro taka bolj tehnična opazka, ostalo bo pa kdo drug komentiral...   Objavil/a ajda, v 30-10-2009 08:36, 2. Popolnost Nežno in lepo. Včasih želimo tisto lepo, tisto najlepše še poudariti in se nam prikradejo besede, ki jih sicer ne bi izrekli, če bi jih govorili, a v pesmih jih želimo poudariti, čeprav so morda odveč kot je zapisal betalord in bi jim bilo smiselno nadeti drugačna oblačila, ki jih imaš sigurno na zalogi. Mislim pa, da boš sam prišel do tega spoznanja in bogatil obogateno.     lp, ajda